Piše: Arian Sajovic
Že dolgo se nisem tako od srca in veselo nasmejal kot prejšnji petek, ko sem po dolgi vožnji iz pisarne v Ljubljani do obale končno sveže okopan sedel na prijetno razgreti skali in se »po Adamovo« nastavljal soncu. Petminutna seansa mrtvaka v morju, ko brezbrižno lebdiš na vodi in dopuščaš valovom, da te po lastni volji usmerjajo, kamorkoli ti je že namenjeno.
A kljub trenutku ekstaze, ki je nedvomno neprimerljiva s katerokoli substanco, znano človeku, sem se kaj hitro zavedel, da brezbrižnost in veselje lahko hitro vodita v pogubo. Če predolgo ležiš v mrtvaku, lahko nasedeš na obali, te odnese iz zaliva na odprto morje, ti visoki val napolni usta s slano vodo, se zaletiš v čer, ki nerodno štrli centimeter nad gladino ali pa, Bog ne daj, v skrajnem primeru postaneš malica za ribe. In ker si – novinar pa tudi kolumnist – ne morem pomagati, sem ta fenomen brezbrižja začel postavljati v kontekst družbe in življenja znotraj nje. Hodiš v službo, imaš družino, voziš avto in se družiš s prijatelji. Nič ti ne manjka, živiš v svojem mehurčku, kjer vse poteka normalno. A kaj se zgodi, ko ta mehurček poči? Srd, obžalovanje in pritoževanje nad dejstvom, da si v ovinek zapeljal »v leru brez bremz«. Čeprav je nujno, da si rezerviraš trenutke zase, ko izklopiš okolico in se prepustiš samo in izključno sebi, ne smeš nikoli pozabiti, da okolica vedno vpliva nate, zato ne smeš odmisliti dogajanja okoli sebe, kajti po toči zvoniti je prepozno. Okolica se bo namreč brez tebe obnašala, spreminjala ali razvijala natanko tako, brez tebe. Kaj je torej rešitev? Morda moraš biti pozoren na morebitno čer nad gladino, spremljati smer in višino valov itd. Mati je vedno govorila, da je »preventiva boljša kot kurativa«, zato moramo biti vedno pozorni na opozorilne znake. Kaj sledi, potem ko prva domina pade? Kaj se zgodi, potem ko se doda en davek? Nekajkrat višja bremenitev zaslužka kot v času tlačanstva, ki je tako pogosto prikazan kot eden viškov izkoriščanja siromakov. Kaj se zgodi po prvih nesoglasjih med različnimi številčnejšimi skupinami priseljencev in domačinov? Kaos kot v New Yorku, Londonu, mogoče Parizu. Kaj se zgodi, ko se utiša prvi, s katerim se ne strinjamo? Lov na čarovnice. Kar me pripelje še do očetovega nauka, ki pravi: »Ko enkrat poklekneš, boš vedno klečal.«