Piše: Gašper Blažič
Kar dokaj nenavaden občutek sem imel letos po nenadni izpraznitvi Petrovega sedeža. Imel sem v sebi občutek, da se bo zgodilo nekaj prelomnega, pa si nisem mogel razložiti, kaj bi to bilo. Svoj odnos do prejšnjega papeža Frančiška sem sicer že opisal. Mnogi so napovedovali, da bo Petrov nasledil postal nekdo iz njegovega ožjega kroga, izraziti progresivec. Toda na drugi strani ni manjkalo glasov tistih, ki so si po dvanajstih letih »odprtega« pontifikata želeli nekoga, ki bo nekoliko bolj konservativen – denimo Gvinejec Robert Sarah.
In zdi se, da je Sveti Duh izbral spet neko čisto tretjo, nam neznano možnost. Dobili smo Roberta, vendar ne afriškega, pač pa ameriškega. Tistega iz ZDA. Ko sem v preteklosti spraševal poznavalce, ali obstaja možnost, da bi Američan postal papež, so mnogi zmajevali z glavami, češ tega filma ne bom videl. Čeprav sem potihem računal na kapucina, sedaj upokojenega nadškofa Bostona Seana Patricka O’Malleya, ki je svojo nadškofijo leta 2002 prevzel v katastrofalnem stanju. Toda pregovorni ameriški imperializem je šel vsem na živce, tako da sem se celo ob medijskih navedbah, da bi utegnil papež postati Timothy Dolan iz New Yorka, grenko nasmehnil.
Toda katoliška Cerkev v ZDA je vendarle dala svetu ogromno. Od Exodusa (programa za moške) pa do karizmatične prenove. Ne glede na to, kako smo se spraševali, podobno kot apostol Natanael (Bartolomej), ali more priti iz ZDA kaj dobrega.
To je seveda dokaz, kako Bog preseneča in da tu ne veljajo običajna človeška pravila. Mnogi so napovedovali daljši in težaven konklave. Trajal pa je približno toliko kot leta 2013. Simbolično se je vse skupaj zgodilo v tednu molitve za duhovne poklice in to ravno na četrtek. Pred nedeljo dobrega pastirja in v svetem jubilejnem letu. Na god pompejske Matere Božje, v Pompejih blizu Neaplja, na mestu, kjer je nekdaj stalo cvetoče antično mesto, ki ga je nato uničil vulkanski izbruh.
Kardinala Prevosta do sedaj nisem dobro poznal. Prihaja iz vrst kurijskih kardinalov, vendar šele zadnji dve leti, v tem času je bil takoj za papežem glavni kadrovnik za škofe po vsem svetu. Pozorno sem opazoval njegove poteze in jih skušal primerjati s prvim nastopom papeža Frančiška 13. marca 2013. Slednji se je pojavil brez običajne rdeče mocete (palerine), papeško štolo si je nadel šele, ko je podeljeval blagoslov. Tokratni papež pa je spet nekoliko vrnil stare navade (tudi glede imena), a tudi on je namesto tradicionalnega pozdrava raje izrazil svetopisemske besede, ki jih je Jezus ob vstajenju podelil svojim učencem. Pomenljivo: znanilec miru v okoliščinah, ko nam grozi nova svetovna vojna. Nadaljeval je tam, kjer je na veliko noč ob blagoslovu mestu in svetu zaključil Frančišek. Kot nekakšen »post scriptum« velikonočne poslanice prejšnjega papeža, ki jo je 20. aprila sicer javno prebral papeški ceremonier nadškof Diego Ravelli (videli ste ga na TV ekranu ob novem papežu na desni strani). Naslednje jutro se je papež Frančišek poslovil s tega sveta.
Verjetno ni naključje, da je na Petrov sedež prišel generalni prior avguštinskega reda, ki ima veliko skupnega tudi z Latinsko Ameriko. Bil je škof v Peruju, kjer je eden od tamkajšnjih škofov tudi Slovenec (frančiškan Anton Žerdin Bukovec). Močno zavezanost sv. Avguštinu, prvaku med zahodnimi cerkvenimi očeti, škofu v severnoafriškem Hiponu ter spreobrnjencu, je pokazal že papež Benedikt XVI., saj se je z Avguštinom študijsko ukvarjal. No, sedanji papež pa je živel po njegovem redovnem pravilu, medtem ko je predhodnik papež Frančišek pripadal jezuitom. Toda ime Leon – ki nakazuje na leva, torej nekoga, ki se bori kot lev – nakazuje na neko odločnost in povezavo z istoimenskimi papeži, začenši s sv. Leonom Velikim (iz petega stoletja), ki je ustavil pohod Hunov v Rim. Po izročilu je Leon prosil Atilo, ki so ga imenovali »Bič božji«, za milost, Atila pa je nato pričeval takole: »Nisem ustregel njemu osebno, ampak nadzemeljski prikazni, ki sem jo videl lebdeti nad njegovo glavo in ki mi je z ostrim mečem grozila s smrtjo.«
Papež, ki je začel dvajseto stoletje, pa je bil Leon XIII. Papež, ki je bil prav tako pred izvolitvijo kratek čas kurijski kardinal, pri podobni starosti kot njegov danes izvoljeni soimenjak pa je postal Petrov naslednik in Cerkev vodil polnih 25 let. V tem času je dobil vizijo, da bo Cerkev v dvajsetem stoletju zelo preizkušana tudi od znotraj, zato je sestavil znamenito molitev k nadangelu Mihaelu. Bil je tudi začetnik katoliškega družbenega nauka – okrožnica Rerum novarum je izšla stoletje pred nastankom slovenske države. Borec proti krivim ideologijam (komunizem, nihilizem, prostozidarstvo) in zelo zavzet za misijone. Kar velja tudi za novega Petrovega naslednika, ki je dolga leta preživel v misijonskem Peruju. In prvi papež, ki ga je ujela filmska kamera in je bil zvočno posnet na magnetofon.
Od smrti Leona XIII. do nastopa pontifikata njegovega soimenjaka je minilo dobrih 120 let. Zagotovo bodo razočarani tisti, ki pričakujejo, da bo novi papež prinesel močno diskontinuiteto v primerjavi s predhodnikom. Zagotovo pa je novi Petrov naslednik »pastir z vonjem po ovcah«. Bil je navsezadnje župnik, učitelj, redovni predstojnik, nato škof, naklonjen reformam prejšnjega papeža, čeprav je morda s slogom na prvi pogled bolj podoben Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI. Zagotovo pa bo velik misijonar in bo predstavljal korak naprej pri oznanjevanju evangelija. In se bo, upajmo, znal dvigniti nad različne struje znotraj Cerkve.
In kot zanimivost: priimek Prevost, ki ga ima, je francoskega izvora ter izhaja iz latinske besede “praepositus” – predpostavljeni. Iz te besede prihaja tudi nam dobro znana beseda “prošt”. Torej, dobrodošel, Leon XIV., prošt vesoljnega kapitlja!
