5.9 C
Ljubljana
nedelja, 3 marca, 2024

»Osvobojeni absolutisti« in zgodovinski spomin

Piše: dr. Andreja Valič Zver

Pravzaprav sem današnjo kolumno nameravala posvetiti vzponu in padcu Angele Merkel. A se moram zaradi zdajšnje vladajoče leve »politične nekulture« ozreti tudi na domače prizorišče.

No, pa začnimo z Merklovo. Kot vemo, je nekdanja vsemogočna nemška »železna lady« iz vrst desnosredinske CDU dolga leta obvladovala nemško in evropsko politično areno. Njena kariera se je leta 2021 iztekla v – vsaj tako se je zdelo – dokaj predvidljiva in navidezno mirna upokojenska leta. Nekako potonila je v ozadje, čeprav je težko verjeti, da je glede na svoj značaj to tudi v resnici želela. V nekaterih redkih intervjujih je dala vedeti, da je še vedno ponosna na svoja kanclerska leta in diktiranje evropskega tempa. Nikoli ni obžalovala svoje politike Wir schaffen das, s čimer je odprla evropska vrata nezakonitemu migrantskemu valu, ki od leta 2015 grozi z uničenjem evropske civilizacije. Pozabila je na napake svoje zunanje politike, recimo pritiske na Ukrajino, ki se je zato jedrsko »razorožila« in dobesedno razgalila pred »bratsko« Rusijo. Tudi bratenje s Putinom naj bi bilo izključno v prid nemškemu gospodarstvu.

Merklova je učinkovito poskrbela tudi za povečanje demokratičnega deficita po zadnjih evropskih volitvah leta 2019, ko je v nasprotju s pravili in z dogovori na vrh Evropske komisije umestila svojo prijateljico, precej neuspešno nekdanjo nemško ministrico za obrambo Ursulo von der Layen. Lahko le ugibamo, ali je šlo morda za dogovor v kakšnih skrivnih združenjih, ki vztrajno poskušajo obvladovati evropsko in svetovno politično sceno. Kot je zapisal eden od preučevalcev populizma, je Merklova kameleonsko igrala na karte populizma, levičarstva in desničarstva, kakor ji je pač v dani situaciji ustrezalo. Hčerka nemškega evangeličanskega pastorja, ki je skupaj z družino »emigriral« v komunistično Vzhodno Nemčijo (!), da bi med tamkajšnjimi »brezbožniki« oznanjal Kristusov nauk, si je vse življenje neuspešno prizadevala za očetovo ljubezen. Odrasla je v izjemno prizadevno, ambiciozno in brezkompromisno osebo, ki je bila za doseganje svojih ciljev pripravljena storiti marsikaj. Tudi izdati in poteptati svoje politične mentorje in prijatelje, kot se je to zgodilo v primeru nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla. Človek, ki ji je omogočil karierni vzpon, je končal pod kolesi Angelinih ambicij in precej žalostno utonil v politično pozabo.

Morda ne bi bilo odveč, če bi naši »osvobojeni absolutisti«, ki so se popolnoma »sneli z verige«, kdaj pa kdaj vzeli v roke katero od poučnih branj.

V zadnjem tednu so nemško časopisje preplavile fotografije Angele Merkel, osamljene in z osebnim stražarjem za petami tavajoče po ulicah nekdanjega Vzhodnega Berlina. Njen mož Joachim Sauer, s katerim sta konec lanskega leta slavila srebrno poroko, se je nedavno izselil iz skupnega stanovanja in zaživel s skoraj dvajset let mlajšo sodelavko. Vrhunski znanstvenik, ki si je zaradi svoje odmaknjenosti iz javnega življenja in ljubezni do opernih predstav prislužil vzdevek Fantom iz opere, je bil Angelina opora v burnih političnih letih. Med usodnimi celonočnimi bruseljskimi pogajanji ga je nemalokrat po telefonu spraševala za mnenje in upoštevala njegove nasvete.

Politična in osebna usoda Angele Merkel je le ena od človeških usod, ki jih zgodovinarji – zlasti tisti z zahodne poloble – s slastjo in z zanimivim smislom za seciranje popisujejo v knjigah, ki se prodajajo v velikih nakladah. Na tem mestu bi lahko nanizali celo vrsto podobnih zgodb, »popotovanj« od vsemogočnega vladarja torej do padlega angela, pozabljenega in mnogokrat tudi zasramovanega. Egipčanski faraoni, rimski cesarji, srednjeveški kralji, sodobni samopašneži. Vrsta je dolga, moški in ženske so v njej. A v tem kontekstu se za hip ozrimo na naše domače aktualne oblastnike, ki poskušajo dajati vtis, da so vsemogočni, nezmotljivi in večni. Takorekoč sončni kralji in kraljice. In da smo mi tukaj zaradi njih. Pri tem napihovanju narcisističnih samopodob jim »štango držijo« večinski mediji, še zlasti vedno bolj severnokorejska RTV Slovenija. Od predsednika vlade, predsednice državnega zbora, ministrice za pravosodje, ministrice za zunanje zadeve, ministrice za kulturo in tako naprej nam vsi skupaj in vsak od njih posebej dokazujejo svojo popolno neprimernost za vodenje slovenske države v nadvse zahtevnih in napetih okoliščinah.

Slavni angleški romantični pesnik Percy B. Shelley je v svojih verzih o nekdaj vsemogočnem egipčanskem faraonu Ramzesu II. pronicljivo opisal vladarja, ki si je še v času življenja postavil mogočen kip sredi puščave. Preživeli sta le dve kamniti nogi v pesku. Vse drugo je razpadlo in je prekril prah. Morda ne bi bilo odveč, če bi naši »osvobojeni absolutisti«, ki so se popolnoma »sneli z verige«, kdaj pa kdaj vzeli v roke katero od poučnih branj. V opomin, kaj bo ostalo, ko bo njih že zdavnaj odplaknil val (slabega) zgodovinskega spomina.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine