Danes so ljudje izgubili vero v odrešilno moč znanosti in tehnike, razlogi za to so znani, vendar pa sta še vedno alfa in omega naše civilizacije, se pravi, še vedno ključno pogojujeta naš način mišljenja in življenja.
Tehnika je izvedla velikanske učinke na naravo, sprožila je propadanje naravnega okolja, o čemer je bilo že ogromno rečenega in napisanega, vendar pa sta znanost in tehnika izvršili tudi velikanske učinke na človeka, na družbo, in ti učinki so manj znani in raziskani in se jih v veliki večini še sploh ne zavedamo.
Empirične znanosti so omogočile, da mnogo bolje razumemo in poznamo svet, v katerem živimo, in tehnika nas je obdarila z neštevilnimi ugodnostmi in udobnostmi, a v tem svetu vsaka stvar neizbežno za sabo potegne tudi negativne posledice. In eden od negativnih efektov znanosti in tehnike je tudi propadanje družbe. Kakšno, v katerem pogledu? Duhovno in moralno propadanje.
Da bi čim bolje razumeli, zakaj takšni učinki, moramo razumeti naravo te znanosti in naravo tehnike. Novoveška civilizacija na tem funkcionira, a tehnika se nujno uporablja znotraj nekih sistemov, in moderna družba deluje na dveh glavnih institutih: demokraciji in tržnem gospodarstvu. Empirične znanosti se poučujejo znotraj šolskega sistema in zato močno vplivajo na kreiranje zavesti sodobnega človeka, z nekim načinom mišljenja, z neko podobo sveta.
Kaj pa narava tehnike in posledice njene uporabe znotraj sistemov?
Pri vsej tehniki, od parne lokomotive do umetne inteligence, gre za Orodja (pišem z veliko, ker moderni človek to mnogokrat malikuje). Gre za visoko razvita orodja, katerih skupni imenovalec je, da so izumljena in razvita s pomočjo empiričnih znanosti, in da jih ne poganja več živa sila (mišic), ampak nek drug izvor energije. Kako je šel ta razvoj? Že v renesansi (16. stol.) ga je nakazal Leonardo, medtem ko je Galileo takrat iznašel znanstveno metodo (eksperiment, merjenje), ki je v kasnejših stoletjih omogočila razvoj in uporabo teh Orodij. Razsvetljenstvo (18. stol.) je dalo filozofske osnove za ta razvoj, in jezik te znanosti, matematiko, 19. stol. je dalo ključna spoznanja o materiji, kar je omogočilo revolucionarne izume, medtem ko je 20. stol. vse to uporabilo v industriji.
Zdaj si oglejmo uporabo Znanosti in Tehnike znotraj sistemov. Ta (empirična) Znanost pomeni teoretično plat nekega procesa (razvoja), Tehnika pa njegov praktični vidik. V tem razvoju je bila Tehnika odvisna od Znanosti, in obratno. Množice, ko gredo skozi šolski sistem, postanejo spoznavno – miselno močno pogojene s to znanostjo (mentalno vkalupljene), in kdor jo dovolj dobro pozna, bo brez težave videl, da ona vodi v ateizem (če si ogledamo njeno spoznavno metodo, podobo sveta, ki jo je zgradila…).
Uporaba tehnike znotraj demokracije in tržnega gospodarstva.
Tržni sistem vzpodbuja napredek tehnike, ker je tehnika ključna pri »konkurenčnosti«. Masovna uporaba tehnike v tem sistemu je ustvarila uživaško potrošniško družbo, ljudi materialističnega načina življenja, in mnogim je Denar postal malik. Vse to spet vodi v ateizem.
Nek razvoj zadnjih stoletij je zato zamajal metafizične in s tem etične temelje v tej civilizaciji, porušil je tradicionalne vrednote, povzročil veliko duhovno slabost zahodnega človeka, ustvaril družbo kaosa. Človek je zaradi »napredka« tudi ogromno izgubil. Paradoks: življenje s tehniko zahteva dvig etične zavesti, ker so Orodja bolj učinkovita, a zato lahko tudi bolj nevarna, vendar je njihova uporaba sprožila moralni razkroj.
Sedanji čas označuje brezboštvo, v katerega sta nas zapeljala racionalizem in materializem, zato odsotnost etičnih temeljev, nered. Vendar: ali si sodobne politične elite sploh želijo urejene družbe etično pokončnih, duhovno močnih posameznikov, opremljenih z vero (religijo)? Ne, kajti uporaba (informacijske) tehnike znotraj sistema demokracije je tudi ta politični sistem močno spremenila, demokracija je postala »medijska« – ker boj za volivce poteka preko medijev, le-te pa je laže manipulirati (indoktrinirati), če so to duhovno-mentalno oslabljeni osebki, živeči v zmešani družbi. Zato se to stanje v družbi, spet preko medijev, načrtno še vzpodbuja, nered npr. povzroča s propagiranjem svobodne spolnosti, duhovno in miselno degradacijo pa s tem, da se množice hrani s poplavo ničevosti.
Moramo zaključiti, da so znanja in sistemi, na katerih funkcionira moderna civilizacija, sprožili ne le uničevanje narave, ampak tudi propadanje družbe, predvsem je tu usodno nekaj, kar se tako »na zunaj« ne vidi tako očitno: uničevanje človeških duš. Po nekajstoletnem trajanju in razvoju vse skupaj zahaja v slepo ulico, civilizacija se je ujela v začaran krog, bolje, v peklensko spiralo. V mnogih pogledih je postala anti-civilizacija – če na civilizacijo pogledamo s tega zornega kota: z vidika reda, urejenosti v družbi, in z vidika razvoja človeka v njej, predvsem tudi njegovega duhovnega napredka. Vse to je danes »na dnu«, je povsem propadlo.
Zato bi morali danes gledati k novi obliki civilizacije, ne le zaradi ekoloških problemov, ampak tudi zaradi teh opisanih. Mislim, da je to največji politični izziv sodobnosti. Na kakšni filozofiji in na kakšnih znanjih začeti? Odgovor se skriva v odgovoru na naslednje vprašanje: kako se upirati razdiralnim učinkom tehnološke družbe?
Franc Bešter
