Verjetno se vsi kolikor toliko dobro spomnite našega znanega smučarskega asa Jureta Koširja, ki je slovensko alpsko smučanje zaznamoval kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Med njegovimi najboljšimi dosežki, kjer je imel – to je treba priznati – tudi nekaj športne sreče, je bilo bronasto odličje na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994. Po prvi vožnji ni kaj dosti kazalo na to, da bi naš tedaj najboljši slalomist segel v sam vrh, v drugi vožnji pa je v spodnjem delu »nekoliko izgubil« (kot je tedaj dejal komentator Igor E. Bergant) in zaostal za vodilnim legendarnim Italijanom Albertom Tombo. Toda to, kar je sledilo po Koširjevem nastopu, je bil za marsikoga šok: zaporedni odstopi več smučarjev, eden pa je v cilju močno zaostal. Končno razvrstitev pa je postavil avstrijski šampion Thomas Stangassinger. No, kakšen ljubitelj teorij zarot bi verjetno sklepal, da je moralo priti do prevare, da sta se ob boku slavnemu Avstrijcu prebila v prvem teku dokaj »slabokrvna« Tomba in Košir.
Ampak Koširja tokrat ne omenjam zaradi njegovih smučarskih dosežkov, ampak predvsem zaradi njegove nekdanje vile na Bledu, ki jo je (po ločitvi) prodal leta 2016. Štiri leta pred tem so Slovenske novice poročale, da je luksuzna 585 kvadratnih metrov velika hiša (na 1316 kvadratnih metrov zemljišča), ki je bila zgrajena leta 2007, vredna vrtoglavih 757.893 evrov, njena vrednost pa naj bi v preteklosti dosegla celo milijon evrov. A glej ga, zlomka: Košir je leta 2016 vilo prodal Rusom za kar dva milijona evrov! Kar je seveda bistveno več od ocenjene vrednosti geodetske uprave, ki se verjetno leta 2016 ni bistveno razlikovala od vrednosti štiri leta pred tem. To pomeni, da je Košir v najslabšem primeru pridobil stoodstoten zaslužek glede na ocenjeno vrednost prodane nepremičnine. Novi lastnik je vilo povsem prenovil in jo nato proda(ja)l za 3,5 milijona evrov. Koliko je vanjo vložil s prenovo, seveda ostaja skrivnost.
Verjetno je ob teh številkah kdo tudi zavijal z očmi, a dejstvo je, da se je kupcu očitno zdela vredna, da zanjo odšteje dva milijona. Tako naj bi pač deloval svoboden nepremičninski trg, čeprav vemo, da je slednji v Sloveniji še vedno močno deformiran zaradi posegov države in nevladnih organizacij v gradnjo stanovanj, zaradi česar so cene stanovanj velikokrat nedosegljive za povprečen slovenski žep. Okoljski minister Andrej Vizjak je sicer skušal storiti korake v smer razbremenitve trga, a je zelo hitro naletel na razne ekološke »vstajnike«, ki hočejo za vsako ceno ohraniti svoj vpliv. Tako pač deluje »socializem s človeškim obrazom«: zaradi »stranskih dobičkov« je nesorazmerje med cenami nepremičnin in slovenskimi plačami strahotno, množijo se razna socialna stanovanja, a v vsakem primeru je za ta nesorazmerja vedno kriv »kapitalizem« – kaj pa drugega. Če ne verjamete, povprašajte o tem publicista Tomaža Štiha, sicer kolumnista portala Siol.net.
Verjemite mi, drage bralke in bralci, da se ne bi spustil v to nepremičninsko čorbo, če ne bi v teh dneh prišla na dan novica o vložitvi novega obtožnega predloga zoper Janeza Janšo. Tokrat ni šlo za Patrio ali kaj podobnega, ampak za zadevo Trenta, torej za nekaj, kar naj bi bilo že zdavnaj razčiščeno. Torej: Janša, ki je slučajno sedaj spet predsednik vlade, naj bi zlorabil položaj s prodajo parcele v Trenti, ki jo je kupil leta 1992 menda za majhen denar, leta 2005 pa jo je prodal. Ergo: od prodaje je minilo že 15 let, zgodila se je tako rekoč na pragu afere Patria, v času, ko je bil Janša prvič predsednik vlade. Nato pa naj bi cena nepremičnine menda neupravičeno naraščala. Vpletli so se celo razni sodni cenilci, med njimi se je vsaj za enega pokazalo, da je povezan z SD (to je Andrej Kocuvan – glej TUKAJ). Če kliknete na ta link in preberete članek iz leta 2016, boste lahko izvedeli vse bistvene podatke o tem, za kaj v resnici sploh gre v zadevi Trenta in zakaj gre za še en dolgočasen konstrukt, ki ga po potrebi privlečejo na dan.
Morda čisto za en tak »intermeco«: zanimivo bi bilo izvedeti, po kakšni ceni je hišo v Murglah (od)kupil sedaj že pokojni komunistični funkcionar Janez Stanovnik. Maja 2018 je GURS njeno vrednost ocenil na malo manj kot tristo tisoč evrov, kar je bilo sicer manj kot pri Milanu Kučanu, Janezu Zemljariču in – Igorju Bavčarju. Znano je sicer, da je Kučan svojo hišo v neposredni bližini nekdanjega Stanovnikovega domovanja kupil za smešno nizko ceno, podobno naj bi ravnal tudi Stanovnik (zanjo naj bi plačal okoli deset tisoč evrov). Leta 2012 je GURS Stanovnikovo nepremičnino – brkati stric se je namreč tistega leta preselil v varovano stanovanje v centru za starejše v ljubljanskem Trnovem – ocenil na 338 tisoč evrov. Mediji so nato razkrili, da je Stanovnik prodajal za pol milijona evrov, približno toliko naj bi zanjo tudi iztržil. In rezultat? Po smrti so Stanovniku zelo hitro postavili doprsni kip. Dejstvo pa je, da je Stanovnik (oz. njegovi dediči) hišo prodal za petdesetkrat večjo ceno, kot jo je kupil. In za dobrih 170 tisoč evrov pribitka na ocenjeno vrednost GURS. Toliko o enotnih merilih in enakosti pred zakonom.
Seveda se postavlja vprašanje, zakaj je obtožni predlog v zadevi Trenta prišel na dan ravno sedaj. Zagotovo ne po naključju. Ni namreč težko opaziti, da gre opozicijskim strankam trenutno precej slabo. Medsebojni spopad med Levico in SD je verjetno sprožil alarme v Murglah, LMŠ je precej brezkrvna, tudi poskus sesutja vlade preko političnega obglavljanja Aleksandre Pivec ni uspel. Afera z domnevnimi zlorabami pri nakupih zaščitne opreme ni naletela na pričakovan odziv javnosti. Tudi politkolesarski protesti postajajo vse bolj nekakšna cirkuška maškarada brez jasnega cilja. Po drugi strani pa je politično podzemlje bílo plat zvona zaradi revizij preiskav v NPU in zaradi ostrega premierjevega opomina generalnemu državnemu tožilcu.
Kakorkoli že, lahko bi rekli, da so na državnem tožilstvu lotili precej čudnega »kosila«: pogrevajo stara jajca, zato so staknili okužbo. Ni bil covid19, ampak salmonela. Lahko se tolažimo s tem, da slednja ni tako nalezljiva kot novi koronavirus. Je pa zelo neprijetna za okolico, v tem primeru za vso državo. Večina pa nas ob tem obtožnem predlogu v zadevi Trenda lahko samo dolgočasno zeha.
