Piše: Keith Miles
Veliko slišimo o pravicah, manj pa o dolžnostih. Zdi pa se mi, da so odgovornosti izhodišče zdrave družbe. Pomembni so tudi za svobodno in demokratično družbo.
Na prvem mestu ni kolektivna odgovornost, ampak osebna individualna odgovornost.
Po mojem mnenju ni najpomembnejši pravni položaj pravic in dolžnosti, ampak odnos državljana.
Kar zadeva pravice, je v zakone mogoče zapisati veliko in sodobna težnja je, da vsakokrat, ko vidimo novo situacijo, napišemo nov zakon. Vendar, kot so ugotovili že starodavni filozofi, je odgovornost neločljivo povezana z etiko. Ne samo, da se evropska kultura ozira na grške filozofe, temveč tudi na vseh deset zapovedi iz Stare zaveze hebrejske Biblije. Vsako branje desetih zapovedi, ki so postale osnova za pravo v Evropi, bo privedlo do sklepa, da so to moralne in družbene odgovornosti. Kot podlaga za pravo v evropski kulturi je torej vodilo odgovornosti za spoštovanje zakona. Seveda so za kristjane poleg desetih zapovedi še blagri, ki niso bili podlaga za pravo, ampak jih je mogoče brati kot podlago za moralno odgovornost. Aristotel v Nikomahovi etiki navaja, da smo odgovorni za skoraj vse, kar počnemo, ker imamo vedno izbiro. To vodi do tega, kako se ta osebna odgovornost prevede v značajske vrline, ki jih ni mogoče zakonsko določiti. Aristotel vključuje pogum, velikodušnost, ambicioznost, nežnost, prijaznost in resnicoljubnost.
Aristotel se odmakne od osebne etike, za katero je lahko vsak odgovoren, in pravi, da je najvišja vrlina pravičnost, ki pomeni potrebo po biti pravičen človek v pravični družbi.
Nekoliko na žalost je ta potreba po pravičnosti mutirala v dejanja ter pravila in zakone o socialni pravičnosti, tako da je levica za skoraj vse etično vedenje naredila odgovorno državo in ne posameznika.
To je pripeljalo do razširitve pravic, ki presegajo izvirne pravice, ki jih vsebujejo zakonodaja in starejše ustave. Lahko rečemo, da se je moderni konstitucionalizem začel s tako imenovano Slavno revolucijo leta 1688 v Angliji, ki je končno omejila vlogo monarhije in prinesla primat parlamenta nad krono, načelo, ki je bilo vzpostavljeno v Listini pravic iz leta 1689. Velik del listine o pravicah je potrdila pravice, ki so bile sprejete skozi stoletja in so vključene tudi v dokument Magna Carta iz leta 1215. Te pravice pa niso bile tiste, o katerih razmišljamo v sodobnih ustavah, ampak so se osredotočale na pravico do peticije, prepoved stalne vojske, zaščito skupnega zakona, porotno sojenje in pravico do nošenja orožja, prepoved pretirane varščine, prepoved krutega kaznovanja, zaščito popolne svobode govora v parlamentu, svobodne volitve in prepoved denarnih kazni pred sodbo. Vse to je veljalo za starodavno pravico Angležev, in ko so ZDA dosegle neodvisnost, so mnoge, včasih povsem enake, vključile v Deklaracijo o neodvisnosti in ustavo. Tudi francoska ustava po revoluciji leta 1793 je vključevala podobne pravice, čeprav je zajemala več področij, kot sta pravica do državljanstva in pravica do azila.
Toda v sodobnih ustavah so vključene najrazličnejše pravice in v primeru Slovenije se imenuje socialna država, ki vsebuje pravice do zdravja in drugih zadev in zdaj celo do vode; tudi širitev tako imenovanih univerzalnih človekovih pravic, ki presegajo temeljne svoboščine, in ne samo za zaščito manjšin, je sodoben razvoj.
Žal je vpletanje države v prevzemanje določenih področij in podeljevanje pravic, pa čeprav dobronamerno, zmanjšalo odgovornost posameznika in zmanjšalo pomen družine. Socialne pravice so velik odmik od izvirnih filozofskih in demokratičnih idej in so naredile vlado in birokracijo močnejšo.
Naj pustim v razmislek nekaj citatov:
Indira Gandi: Ljudje po navadi pozabijo na svoje dolžnosti, vendar se spomnijo svojih pravic.
Predsednik Reagan: Ko se vlada širi, se svoboda krči.
Winston Churchill: Cena veličine je odgovornost.
Predsednik Ford: Vlada, ki je dovolj velika, da vam da vse, kar želite, je vlada, ki je dovolj velika, da vam vzame vse, kar imate.
Ayn Rand: Najmanjša manjšina je posameznik.
