Piše: dr. Andreja Valič Zver
Slovensko politično sceno v teh dneh močno pretresa »afera prisluhi«. Mainstream mediji so se je lotili s težkim srcem, saj je niso mogli popolnoma ignorirati.
Na skrivaj narejeni posnetki kažejo vso sprevrženost vladajoče elite, ki z mafijskimi prijemi obvladuje slovensko politiko. Akterji, ki so jih ujeli v prisluhe, in ki so vsi po vrsti blizu korita vladajoče elite, brez moralnih zadržkov povedo, kako deluje »princip 10 odstotkov«, kako se mimo reda, a z vezami pri nas lahko vse uredi in kdo so tisti, ki so nedotakljivi pred sodišči ipd. Te stvari so bile predstavljene celo kot vrline, ne pa kot stranpoti upravljanja s slovensko državo. V smislu, če kaj potrebujete, smo mi tu, da uredimo … V eni od prejšnjih kolumn sem zapisala, da gre za dve vrsti politik: ena, ki morale in etike ne pusti blizu in ji je mar le moč in denar, in druga, ki svoja dejanja nenehno preverja – ali dela prav ali narobe. Kmalu zatem so se pojavili prisluhi, ki se dotikajo točno te temeljne dileme in dveh alternativ, o katerih bomo kmalu odločali.
Prvo vprašanje, ki so ga postavljali levica in njeni dominantni mediji, je bilo: kdo stoji za tem? Kdo je to objavil oziroma kdo je avtor teh prisluhov? In da je potrebna takojšnja preiskava, ki naj se morebiti zaključi še pred volitvami. Skratka, za mainstream medije in politiko niso pomembna dejstva, vsebina, ampak avtor. Nekateri so šli celo tako daleč, da so govorili o t. i. tujem vmešavanju v slovenske volitve in že vnaprej povedali, da če Janša zmaga, rezultata ne bodo priznali, pri čemer naj bi jim pomagala celo EU. To je seveda popolna neumnost!
»Afera prisluhi« ima kar nekaj skupnega z zgodbami iz 90. let, se pravi s klasičnimi pisemskimi anonimkami, ki so udarile kot strela z jasnega. Spomnimo se pisma poštenih policistov, ki je obelodanilo kriminalna dejanja ljubljanske policije iz začetka 90. let, ter Civilnih iniciativ I in II, ki sta se sredi 90. let lotili aktualne slovenske politične scene in odnesli celo prvaka državnega zbora. Kasneje se je celo izkazalo, da je »Udba v Udbi« sama naročila ti dve anonimki, da bi diskreditirala takrat za staro nomenklaturo premočnega Janeza Janšo. Še bi lahko naštevali.
Postavlja se torej vprašanje, zakaj se je pojavil ta fenomen? Ne moremo popolnoma izključiti pokvarjenosti ali slabih namenov kreatorjev anonimk. Včasih so kakšne tudi osebne narave. To dandanes izkoriščajo tisti, ki imajo fake račune na družbenih omrežjih in »iz zasede« brezkompromisno obračunavajo s svojimi nasprotniki. Toda mnoge anonimke, ki so dosegle višjo družbeno raven, so bile kritične do zlorabe oblasti, korupcije, kriminala, mafijskega načina vladanja. Točno to hote ali nehote razkrivajo tudi zadnji prisluhi.
Zakaj imajo anonimke posebno mesto ravno pri nas? Ali obstajajo kakšne posebne okoliščine, da se pri nas »počutijo bolj domače«? Lahko bi pritrdili misli, da se pojavijo tam, kjer pravna država ne deluje ali ne deluje dovolj dobro. Zato v strahu pred represivnimi organi, ki v takih razmerah niso neodvisni, anonimneži na svoj način povedo, kar se jim zdi prav. Upajoč, seveda, da jih ne odkrijejo.
Drugi razlog je pomanjkanje medijske svobode, zato anonimneži iščejo obvode, da povedo (svojo) resnico. Slovenija je po indeksu medijske svobode relativno nizko. Vselej še nižje, ko je na oblasti levica. Kljub družabnim medijem, ki načenjajo monopol klasičnih medijev in širijo prostor svobode v medijski krajini, le-ta še ni dovolj prosta za vse. Levi prevzem medijskih struktur, zlasti klasičnih medijev, vključno z RTV, bo trajno reproduciral potrebo po objavah anonimk v takšni ali drugačni obliki. Zato se velja strinjati z glasovi, ki prihajajoče volitve opredeljujejo kot prelomne. Ne le da je pri odločanju pomembno upoštevati vse informacije, ki so nam na voljo, temveč se je nujno tudi zavedati, v kakšno močvirje so slovenski voz zapeljali levi golobnjaki. Slovenska država nam ni dana enkrat za vselej! Je kot rožica, ki jo je treba zalivati. Zato v nedeljo na volitve!
