Piše: Keith Miles
Beseda »suženjstvo« strogo gledano v slovarju pomeni »dejavnost zakonitega lastništva drugih ljudi, ki so prisiljeni delati za vas ali vas ubogati«. Vendar se beseda pogovorno uporablja tudi drugače, na primer, »ta slikar je suženj svojega dela«. Gre za različne stvari. Tlačanstvo, denimo, je bila oblika suženjstva, ker so tlačani morali delati za posestnika, čeprav niso bili njegova »lastnina«.
Zgodovinsko gledano se zdi, da je suženjstvo obstajalo že zdavnaj. Imamo ga v Svetem pismu, bilo je tudi pomemben del delovanja starogrške družbe. Starogrška demokracija ni bila demokracija, kot jo poznamo danes, saj ženske, tujci in sužnji niso mogli voliti, ampak je volila le manjšina odraslih moških. Rimski imperij je bil zgrajen na sužnjih, tako da je keltski voditelj Caractacus v Veliki Britaniji, kot poroča rimski zgodovinar Tacit, v govoru ujetniku v Rimu uporabil stavek: »Če se vi Rimljani odločite, da boste gospodovali svetu, ali to pomeni, da bo svet sprejel suženjstvo?« (»Nam si vos omnibus imperitare vultis, sequitur ut omnes servitutem accipiant?«)
Drugi keltski voditelj Calgacus, o katerem poroča Tacit, je v govoru, s katerim je zbral plemena proti rimskim silam, dejal: »Za vse nas je suženjstvo nekaj neznanega; ni dežele onkraj naše in niti morje ni varno, saj nam grozi rimska flota.«
Kasneje je suženjstvo prineslo nadlogo na Bližnjem vzhodu, zlasti pod Osmanskim cesarstvom. Imeli so ogromne vojske sužnjev, ki so jih sestavljali predvsem Afričani, pa tudi drugi, imeli so tudi grozljiv in široko uporabljen običaj spreminjanja moških v evnuhe. Primitiven postopek kastracije je bil tako brutalen, da naj bi večina žrtev umrla. Pravijo, da je razlog, da je odstotek temnopoltih ljudi na Bližnjem vzhodu manjši kot v Novem svetu, prav ta barbarska praksa, zaradi katere se temnopolti Afričani niso mogli razmnoževati. Slovenci in drugi prebivalci Balkana poznajo novačenje fantov za janičarje. Manj znano je novačenje suženj za v hareme. Praksa ujetja tujih ladij v Sredozemskem morju in nato prodaje posadk na suženjskih trgih na Bližnjem vzhodu je postala tako razširjena, da so celo sveže neodvisne ZDA v začetku 19. stoletja poslale vojne ladje čez Atlantik, da so se borile proti tej trgovini.
Čezatlantska trgovina s sužnji se je razvila iz dejstva, da so arabski trgovci nakupovali veliko sužnjev, lokalni afriški kralji in poglavarji pa so se odločili za komercialni dobiček pri prodaji Afričanov. Isti poglavarji so nato sodelovali s portugalskimi, španskimi, francoskimi in britanskimi trgovci, ki so kupovali sužnje in jih nato odpeljali v Novi svet, kjer je bilo veliko povpraševanje po delovni sili v razvijajočih se kmetijskih dejavnostih. Na potovanjih je bilo pod nekaterimi lastniki sužnjev strašno trpljenje. Vendar je to predvsem zagovornike krščanstva spodbudilo k prizadevanjem za odpravo trgovine s sužnji in nato sužnjelastništva nasploh. Kampanja za odpravo suženjstva je privedla do tega, da je bila britanska kraljeva mornarica, takrat najmočnejša na svetu, uporabljena za zaustavljanje in zaseg ladij s sužnji. Sčasoma je bilo lastništvo sužnjev praktično odpravljeno, čeprav so ostanki še vedno prisotni.
Tlačanstvo, druga najpogostejša oblika suženjstva, je trajalo več stoletij, preden je izginilo. Ponekod, denimo v Beneški republiki, ni nikoli obstajalo (čeprav so imeli sužnje v lasti in so z njimi trgovali), v Angliji in na Irskem je začelo izginjati v 16. stoletju, v Evropi pa je trajalo vse do 19. oz. začetka 20. stoletja. Čeprav ni bilo tako kruto kot suženjstvo, je tudi tu šlo za popolno omejevanje svobode in krčenje večine pravic.
V sodobnem času naj bi t. i. moderno suženjstvo vključevalo »niz specifičnih pravnih konceptov, vključno s prisilnim delom, dolžniškim suženjstvom, prisilnimi porokami, drugimi praksami, podobnimi suženjstvu, in trgovino z ljudmi«. To je bolj razširjeno, kot si večina predstavlja.
Vemo tudi, da je imelo tisto, kar je Ronald Reagan imenoval »imperij zla« komunizma, vidike modernega suženjstva, zlasti povezane z izgubo svobode in vodenja dela. Ta odnos se je nadaljeval tudi v sodobni Severni Koreji.
Moderno suženjstvo kaže, da je boj proti suženjstvu del dela družbe, ki rad nadzoruje ljudi in njihova življenja. Na to nas spominjajo trenutna razkritja Epsteinove mreže. Celo ugledne organizacije, kot sta EU in WHO, kažejo nagnjenost k nadzoru, kar lahko privede do blažje oblike modernega suženjstva. Od časov trgovine s sužnji smo prišli predaleč, da bi dovolili, da bi prevelika želja po nadzoru, ki jo prakticirajo zlasti leve vlade, zašla v slabe prakse, ki omejujejo svobodo.
