Že večkrat je bil s strani SDS poudarjen pomen tradicionalnih vrednot, med katere spada tudi kulturna dediščina, za utrjevanje naše narodne zavesti. Da živimo v času ekstremnega raznarodovanja v imenu kulturnega marksizma vidimo tudi po tem, kako mačehovski kruh vlada reže ohranjanju nepremične kulturne dediščine.
Letos je za obnovo vseh kulturnih spomenikov po vsej Sloveniji namenila nekaj čez osemsto tisočakov ob tem, da vodstvo Zavoda za varstvo kulturne dediščine opozarja, da bi z vsaj tridesetimi milijoni lahko za silo pokrpali, kar se nam podira pred očmi. S tem pa seveda še zdaleč ne bi spravili v red naše kulturne dediščine. Šlo bi le za gasilsko akcijo, ki bi nas počasi predramila iz letargije, seveda če bi bil vsaj tolikšen denar tudi v naprej vsako leto zagotovljen v državnem proračunu. V primeru z drugimi sosednjimi državami imamo na tem področju velik dolg, ki ga ni mogoče sanirati v doglednem času. Gre za naš pišmeuharski odnos do lastne kulturne preteklosti, če ta ni povezana z revolucionarnimi aktivnostmi levice, ki s svojo ideologijo posiljuje slovensko zgodovino. Poleg cest imenovanih po vseh mogočih partizanskih herojih, v našem glavnem mestu ena od ulic še vedno nosi ime po krojaču Francu Železnikarju, ki naj bi bil aktiven udeleženec Pariške komune, kar pa danes celo med levičarji še komaj kdo verjame.
Da si lažje predstavljamo za kakšno beraško vsoto gre poglejmo, kako so finansirane nekatere druge kulturne ali nevladne politične organizacije. Za ta denar je mogoče posneti en ne predrag celovečerni film, medtem ko filmarji trdijo, da z državno dotacijo, ki je v resnici vsaj petkrat višja od varstvu kulturnih spomenikov namenjene vsote, ne shajajo in terjajo njeno podvojitev. Osemsto tisočakov letno prejme od vlade tudi Pravno informacijski center, ki s spornim uvažanjem migrantov iz Bosne in kršenjem Schengenskega sporazuma dejansko spodkopava temelje pravne države ter skrbi za nižanje našega ugleda v svetu. Krivce za tako stanje lahko iščemo tudi v samem ministrstvu za kulturo, kjer jim je stavbna dediščina očitno zadnja skrb. Nekdanji minister Uroš Grilc je vsoto osmih milijonov sprva namenjenih obnovi nepremične kulturne dediščine prvi drastično znižal na sedanjo raven z utemeljitvijo, čemu naj bi po nepotrebnem vlagali državni denar v mrtve zidove. Zanj, ki se je ves čas pred odhodom v mestno politiko na ministrstvu ukvarjal samo s knjigami, arhitekturni spomeniki niso predstavljali enakovrednega dela slovenske kulture. Ta filozofija je postala vodilo tudi njegovih naslednikov. Hkrati se je minister Grilc odpovedat vsem evropskim sredstvom, še tisti denar, ki smo ga že pred njim v ta namen prejeli iz evropskih skladov pa je večinoma poniknil drugam. Tako imamo v Sloveniji nekaj na pol obnovljenih kulturnih spomenikov, ki so nedostopni in z njimi vred hitro propada še to, kar je bilo vanje že vloženega. Po obsegu uničene kulturne dediščine nam ni para med vsemi državami Evropske unije. Naše domoljubje je prispelo do najnižje točke, od tod naprej je le še prosti pad.
Mnogo nam zato pove tudi pogled na sedež nevladne organizacije Pravno informacijskega centra na Metelkovi št. 6. Stavba je v lasti Ministrstva za kulturo. Njena zunanjost bolj spominja na mestno smetišče, kot pa na ugledno državno ustanovo. V njej je še več drugih “nedotakljivih” nevladnikov, ki jim država gleda skozi prste pri plačevanju najemnin in obratovalnih stroškov, medtem ko si ministrstvo samo v lastni stavbi za svoje potrebe ne upa urediti nekaj nujnih prostorov. Podoben primer bližnjega Roga kaže, da je pri nas zakon ulice močnejši od pravne države. Zato tudi sedanji minister za kulturo ne bo imel lahkega dela pri spreminjanju namembnosti stavbe, če se bo tega lotil kot obljublja. Naša posebnost je, da nihče ne povzdigne glasu ko se majejo temelji narodne suverenosti. Tudi po tem nam v EU ni para.
