Piše: Gašper Blažič
O spornem zakonu, o katerem se bo odločalo to nedeljo, je bilo že toliko zapisanega, da se ne bom spuščal v vse mogoče podrobnosti, ki so jih našteli številni predstavniki strokovne javnosti, od zdravnikov in pravnikov. No, pa tudi vseh ostalih »navadnih ljudi«. Pač pa bom nekaj besed zapisal o odzivanju zagovornikov zakona. Ker je njihova komunikacija zares nenavadna.
Zakaj nenavadna? Predvsem zato, ker bi morali biti povsem mirni, če javnomnenjske ankete kažejo, da bo vlada na tem referendumu premočno zmagala in naj bi sporni zakon dobil kar dvotretjinsko podporo. A očitno temu ni tako. Seveda moram najprej dodati, da je veliko teh, ki fanatično zagovarjajo zakon o evtanaziji, v resnici do njega brezbrižna. Zagovarjajo ga predvsem zaradi svoje domnevne moralne, intelektualne in nasploh družbene superiornosti v odnosu do tistih, ki zakonu nasprotujemo in smo zanje zato nazadnjaki, fanatiki in sadisti. Lahko bi rekli, da se nadaljuje tisto staro avantgardno sovraštvo, ki je bilo spočeto v času začetka komunistične revolucije. Zanje je to življenjska hrana in brez sovraštva ne morejo živeti. Očitno ima dr. Stane Granda prav, ko je v Družini zapisal, da gre tu za »ljudsko štetje« s strani poglavarja slovenskega staroverstva in poganstva. S tem je seveda mislil Milana Kučana, o katerem sem pred kratkim že objavil članek – ker je sicer veliki mojster demagogije sam sebe razgalil z uporabo besede »monopol«.
In tu se skrivajo tudi ostali »hakelci« njihovega načina argumentiranja. Prav danes sem denimo na omrežju X spet opazil odziv enega od levičarskih fanatikov, češ vi že ne boste odločali o MOJEM življenju. Čakajte malo?! O čem vi govorite? Torej, sodeč po odzivu smo doslej o življenju enega človeka odločali DRUGI (in tudi Milan Kučan je v svojem videoposnetku točno to namigoval). Po novem pa naj bi o tem, kdaj želi umreti, odločal vsak sam (če bo zakon potrjen na referendumu, seveda). No, v tem grmu tiči zajec: mnoge fanatike, ki se hvalijo, kako znajo misliti s svojo glavo, se da praktično v nekaj sekundah programirati tako, da papagajsko ponavljajo argumentacijo zadnjega partijskega šefa, samo z malo preurejenimi besedami. Torej, po besedah tega ali onega trola naj bi imel jaz besedo o tem, kdaj bodo oni umrli? Res neverjetno – medtem ko sami glasno razglašajo svoje mokre sanje o tem, da bi morali tudi sodobne »belogardiste«, torej vse janšiste, desničarje in katolibane, pospraviti v Hudo jamo in dokončati delo, ki so ga revolucionarji leta 1945 menda preslabo opravili.
Ja, res prava kultura smrti. Toliko o »monopolu« glede ubijanja.
Glede na vse to je jasno, da so razne parole v stilu »moje telo, moja odločitev« dejansko velika demagogija, ki se dejansko že pri osnovnih premisah znanosti sesujejo kot hišica iz kart. Zakaj se recimo vsa ta tovarišija, ki tako fanatično brani ta sodobni Golobov »mengelizem«, ne sprašuje, zakaj se kdo od njih – recimo Dušan Keber – ni raje rodil kot zamorec v Burkini Faso v 15. stoletju? Sam si recimo nisem izbral rojstnega dne, leta rojstva, kraja rojstva, nacionalne pripadnosti, rase, materinega jezika, celo ne telesne višine – ker mi je to pač dano. Ime si morda še lahko zamenjam, kraj bivanja tudi, toda obstajajo stvari, ki so mi bile dane takšne, kakršne so, in jih ne morem spremeniti. Podobno je denimo pri vprašanju ubijanja nerojenih otrok, kar v zadnjem času znova glasno razglaša Nika Kovač. Tu se velikokrat pojavi podobna parola: moje telo, moja odločitev. O tem, da ima otrok že od spočetja dalje (!) svoj lasten DNK zapis, seveda že v samem štartu ovrže trditev, da je to del telesa ženske, kot nek »začasni« notranji organ.
Toda potrebno je biti pozoren na nekaj drugega. Namreč, na kakšen način sploh zagovorniki vseh teh prebujenskih, levičarskih in ostalih kvazinaprednih idej pojmujejo etiko. Zanje je to le družbeni dogovor, ki velja začasno, dokler se družba ne dogovori drugače. Če se družba dogovori, da je možna poroka med človekom in psom, se pač to uveljavi na ravni zakona. Ker ni nobenih objektivnih moralnih norm, ki bi to preprečevale. Iz tovrstnega načina argumentacije se vidi, da sodobnim velenaprednjakom celo za naravno pravo »dol visi«. Torej, popolna etična skepsa in relativizem. Ni najvišjega dobrega, torej ni nobene objektivne norme. Posledica: uvedimo pravo, ki temelji na človekovem nagonu, Peter Singer bi temu gotovo ploskal.
In verjemite mi, v družbi, kjer ni nobene objektivne moralne norme več, je zelo nevarno živeti. Lahko vas kdo nenadoma ubije, pa niti kaznovan ne bo, ker je verjetno za svoje dejanje imel zelo »opravičljiv« razlog in tega dejanja ni smatral za nekaj slabega. No, če malo poslušate izjave vseh mogočih množičnih zločincev, boste lahko opazili, da so vsi počeli svoja dejanja zgolj z »dobrimi nameni«. Ki velikokrat tlakujejo pot v pekel. V najslabšem primeru bodo rekli, da so pač delovali po zakonih. No, tu in tam pa se ne držijo niti zakonov, ki so jih sami sprejeli. V takem primeru govorimo o banditih.
Zato imam zelo dober argument, da na referendumu oddam svoj glas PROTI. Ker ne želim, da bi bila družbena etika stvar nekih poljubnih dogovorov skupine mandelcev, ki jim edino merilo etike predstavlja njihov interes in njihova poljubnost, torej trenutni vzgib.
