32.2 C
Ljubljana
sreda, 17 julija, 2024

»O dilemah našega kmetijstva«

Piše: Dr. Andreja Valič Zver

Ko človek živi v velemestu, si težko predstavlja življenje na kmetiji. (Vele)meščani običajno nakupujejo sadje in zelenjavo v trgovskih centrih, kjer se zdi, da je hrana padla z neba. »Kupiš in neseš v usta« (ne pa »Od vil do vilic«) bi se lahko glasil slogan povprečnega potrošnika, ki sta ga sodobni način življenja in živilska industrija precej razvadila. A t. i. podnebne spremembe, zelenitev in brezglavo hlastanje po »nizkoogljičnem odtisu« sta dodobra razgibala evropsko kmetijstvo in vse, kar je povezano z njim.

Nehote nas zgodovinski spomin ponese v čas srednjeveških kmečkih puntov, ki se ob upoštevanju znatnega zmanjšanja kmetskega življa dogajajo tukaj in zdaj. Francija, Nizozemska, Belgija. Katera članica EU bo naslednja? Tudi slovenski kmetje se počasi prebujajo. Nasprotovanje novodobnim eksistencialnim grožnjam za zdaj izražajo bolj sramežljivo in v okviru debat v državnem svetu, a le vprašanje časa je, kdaj se bodo razjarjeni pojavili na ulicah slovenske prestolnice. Zgled imajo, kot rečeno, pri francoskih, nizozemskih in belgijskih kmetih. Zrevoltirani ob vladnih grožnjah z ukinitvijo nekaj tisoč kmetij in drugimi oblikami zmanjševanja kmetijske proizvodnje so kmetje lani s traktorji zasedli nizozemske avtoceste in mesta, prejšnji teden pa ulice belgijske prestolnice. Bili so hrupni, zahtevni in nepopustljivi, kot se spodobi za naslednike mnogih rodov zemljiških posestnikov, ki so »varuhi roda in zemlje«. Morda pa ravno v tem grmu tiči zajec?

Celo najbogatejši Zemljan Elon Musk je tvitnil, da podpira »kmečke punte«. No, to pa že nekaj pomeni. Nizozemec Timmermans, zloglasni podpredsednik Evropske komisije, ki – kdove komu na čast – s svojo agendo Fit for 55 potiska Evropo v brezno odvisnosti od kitajskih, indijskih in drugih pridelkov in proizvodov, bi nam moral marsikaj pojasniti. Ko njega že zdavnaj ne bo več, kaže, da bo Evropa lačna in odvisna. Je to Timmermansov skriti namen?

Ob kopici težav, s katerimi se sooča današnja Evropa, so zdijo napadi na kmetijstvo popolnoma nepotrebna odprta fronta. A za njimi se skrivajo mnogo usodnejše težnje, ki kanijo modificirati življenja nas in naših potomcev do nerazpoznavnosti. Navezanost na zemljo, dom in domovino je namreč vse od pamtiveka imanentna in latentno navzoča predvsem v kmečkem sloju. Zato so komunisti kmete zmerjali z razrednimi sovražniki, s kulaki, jih razlaščevali, omejevali, stradali, obsojali, zapirali, poniževali, pobijali, da bi bila pot v »novi svet« na široko počiščena in odprta.

Jože Pučnik – čigar rojstni dan zaznamujemo ta teden – je na primer to zelo dobro razumel! Ko je bil leta 1963 pogojno izpuščen iz zapora, se je pridružil reviji Perspektive in objavil študijo O dilemah našega kmetijstva. Hotel si je odgovoriti na vprašanje, zakaj kapitalistične ZDA z žitom hranijo ljudi in s tem preprečujejo lakoto v socialističnih državah. Ugotavljal je, da je oblast v kmetijstvu videla ideološki, ne pa ekonomski fenomen. Nacionalizacija, nasilni odvzemi kmetijskih pridelkov in drugi drastični povojni ukrepi na podeželju so onemogočili normalno kmetijstvo proizvodnjo. Oblast Pučnikove kritike ni prenesla, zato je preklicala pomilostitev in Pučnika znova pahnila v zapor – za 28 mesecev, od tega devet v samici.

Čeprav je slovenska kmetijska politika sestavni del skupne evropske kmetijske politike, bi danes znova potrebovali tako pronicljivega kritika kmetijske politike, kot je bil Pučnik. Reforma, ki nosi pečat leve in urbane ideologije, je sestavni del že omenjene megareforme Fit for 55, ki brezkompromisno zmanjšuje okoljski »odtis« kmetijstva.

Za Slovence je posebej problematična uredba, ki omejuje uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu. Namesto uporabe pesticidov, ki naj bi ogrožali vodo in prst, bi se morali kmetje navaditi »integriranega varstva rastlin«. Gre za nekakšen nabor nekemičnih sredstev in pristopov, ki pa so se doslej izkazali za neučinkovite. Komisija vseeno načrtuje prepoved uporabe pesticidov tudi v okoljih, kjer gre za težje pogoje kmetijske proizvodnje, kamor spada polovica slovenskih kmetijskih površin! Predvidene so tudi posebne oblike nadzorov in kazni, ki so povezane celo z izplačili. To v praksi pomeni, da v primeru uporabe pesticidov kmetje ne bodo deležni običajnih subvencij. Če se to uresniči, bo slovensko kmetijstvo na kolenih. Če upoštevamo, da cena hrane hitro raste in da nismo samooskrbni s hrano, smo vsi skupaj na veliki preizkušnji. Se bo zgodovina ponovila in bomo Američanom spet dolgovali hvaležnost za žito?!?

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine