9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

O človekovih pravicah nekoliko manj resno

Prehod iz lanskega v letošnje leto so  spet zaznamovali nasilni protesti. Tako se namreč sedaj reče početju vandalov, ki ne seveda ne protestirajo, ampak  uničujejo. Proti čemu bi pravzaprav protestirali? Zakaj naj bi bilo zažiganje avtomobilov nič krivih ljudi, razbijanje izložb in ropanje trgovin protest? 

Vandali so divjali samo v mestih Zahoda.  Ni jih bilo v Moskvi, Tokiu, v Bangkoku, v Delhiju, v Džakarti niti v Istanbulu ni jih bilo v Afriki. Jasno, da tudi ne v Pekingu. 

Ob tem bi se bilo treba zamisliti.

Gre torej za bolezen naše, Zahodne civilizacije, za njen razpad, ki se začenja od znotraj. Temu procesu gnitja se seveda takoj pridružijo zunanji dejavniki, ki to civilizacijo itak občutijo kot sovražno. V Ljubljani je bila za »proteste« takoj pripravljena balkanska mafija, podpirali so jo razni profesorji istega porekla, v Strasbourgu in na Dunaju pa so »protestirali«- uničevali – »nekdanji ubogi begunci«, ki jih je Evropa prej sprejemala s solznimi očmi sočutja in humanizma.  

Eden od vzrokov našega propadanja je gotovo porušeno razmerje med posameznikom in skupnostjo. V resnici bi moralo biti to razmerje za obe strani zavezujoče. Je pa samo za eno stran. Iz strahu pred kolektivističnimi ideologijami kot so bile komunizem, nacionalni socializem in  fašizem so liberalne družbe zašle v drugo skrajnost. Temeljijo na človekovih pravicah in temeljijo na skriti, neizgovorjeni podmeni, da je človek vedno dober, da ima vedno prav, sistem pa je vedno slab in ga je treba vedno spreminjati – seveda v posameznikovo korist. Tako ima slovenska ustava kar 51 členov, ki govorijo o človekovih pravicah, nobenega pa ne, ki bi govoril o pravici skupnosti, da kaj zahteva od posameznika.  Zahodna družba se tako hitro spreminja v družbo posameznikov, ki med seboj ne čutijo nobene povezave in ki tudi državo, njeno preteklost, njene simbole čutijo kot nasilje, ki ga je treba odstraniti – seveda z nasilnimi sredstvi. 

Svet zunaj Evropske civilizacije se nam seveda smeji. 

Zahod bi rad spremenil recimo Afganistance ali Savdijce, izboljšal položaj žensk v islamu. Ampak muslimanke tudi pri nas s ponosom nosijo svoje rute in se požvižgajo na naše teorije. Ko bo  zadnji ameriški vojak zapustil Afganistan bodo talibani  prevzeli oblast in vse bo, kot je bilo prej!  Svet, tisti del, ki je še »pri pameti«, nas ne posnema. Turški predsednik postaja podoben talibanom. Seveda, saj uporablja isti učbenik.

Njegove ladje križarijo po Egejskem morju in iščejo nafto in plin Grkom in Ciprčanom pred nosom. In kaj dela EU? Pripravlja sankcije. Mogoče bodo prepovedali izvoz toaletnega papirja v Turčijo? Sicer pa so stranišča eno od temeljnih vprašanj s katerimi se sedaj ukvarja Zahod. Kako uporabljati stranišče in če lahko gre moški, ki se čuti žensko, na žensko stranišče. Tudi to  je baje ena od človekovih pravic.

 V delih planeta, ki ne sodi k Zahodu pokajo od smeha.

V Sloveniji se  za slovenske človekove pravice borijo politkolesarji in predsedniki burek koalicije, pa razne popevkarice, ki »vejo«, da naši vojaki po svetu pobijajo civiliste, pa seveda vsi tisti, ki trdijo, da je covid 19 samo nedolžna gripa in množica drugih, ki so odkrili svojih pet minut.

 No v Sloveniji protestira tudi »duhovna elita«, »ki nam brez nje biti ni« – umetniki, ki skačejo v spodnjicah po cestah, balkanski raperji, slikarji, ki rišejo na ravni otroških risbic, razni performanserji in inštalaterji (Pravi, recimo vodovodni inštalaterji- seveda ne sodijo sem) Vsi ti izkoriščajo človekovo pravico da smejo biti paraziti te družbe. 

Potem so tu  člani nevladnih organizacij, ki skrbijo za naše človekove pravice katerih prevratniške izjave dobijo v  tisku vrednost absolutnega. Pomislite: nekaj sfaliranih študentov kake humanistične usmeritve, ki so si nadeli ime Amnesty International ali Mirovni inštitut, Inštitut 8. marec ali kaj podobnega  in ki so nekoč nekaj prebrali o Marxu in Engelsu, so postali nekaka institucionalizirana in od davkoplačevalcev plačevana »vest družbe«  in če se jim zdi, pošlje v svet ugotovitev, da Slovenija ne spoštuje človekovih pravic in to obvelja za absolutno resnico. Svet vzame na znanje, da v Sloveniji ni vladavine prava. Na tak način Evropa sedaj tudi »ve«, da na Madžarskem in Poljskem ne vlada pravo. In tako se potem Slovenija lahko glede spoštovanja človekovih pravic znajde na ne vem kakem mestu nekje blizu Nigerije in Mongolije.

Tudi prehajanje v kaos, tudi razgradnja zahodne družbe poteka po nekih utečenih obrazcih: nerazumnih dejanj in najbolj norih mnenj ni treba utemeljevati, saj pot v kaos ne more biti racionalna.  Vsakdo lahko trdi, da v naši državi ni več svobode govora, da je nošenje mask  protiustavno. Šole morajo biti brez mask…  Če si v Sloveniji proti Janši, je vse, kar zineš, že utemeljeno. O tem je največ povedal ljubljanski župan. On je vedno proti Janši, zato se mu ne more nič zgoditi, zato je vse prav, kar zine. On ima svoje človekove pravice v zakupu. Njegove človekove pravice so tako velike, da se ga niti v zapor ne da strpati.  

Po tem, ko so v Ljubljani letele granitne kocke v policiste, se je pojavilo vprašanje, če policisti v odgovor na take napade  niso prekoračili svojih pooblastil. Verjetno je ob tem kak nepozorem gledalec naše nacionalne TV celo  pomislil, da so kamnite kocke metali policisti. 

Sledi torej ugotovitev da je metanje granitnih kock človekova pravica protestnikov in da zaradi tega na metalce ne smeš streljati z gumijastimi naboji. 

V času  socializma, takrat, ko pojma človekovih pravic še nismo poznali, oziroma, ko si jih lahko spoznal samo na Golem otoku, smo  rekli pendreku »gumijasti učitelj marksizma«.Danes o človekovih pravicah največ govorijo prav nasledniki promotorjev  te »gumirane  znanosti«. 

Antifašisti«  se borijo za človekove pravice  samo v Zahodnih državah, samo tam, kjer fašizma ni, kjer ne kratijo človekovih pravic, samo tam, kjer gre ljudem sorazmerno dobro in so na oblasti prepričani demokrati. Najhujše ulične spopade smo lahko gledali iz Združenih držav iz najbolj demokratične družbe, iz domovine demokracije torej, ne mogoče iz Mehike, ali Hondurasa ali Kolumbije, kjer vladajo narkokarteli in kjer se njihovi pripadniki dnevno pobijajo po cestah. Tam si srečen, če ostaneš živ. Tam so človekove pravice zreducirane na dilemo biti ali ne biti. Živeti ali biti ubit.

To porušeno ravnotežje se je rodilo v Franciji, kjer so si  med francosko revolucijo izmislili pojem človekovih pravic, potem pa so izumili še giljotino. »Giljotina« pa se kaže tudi sedaj v ozadju v obliki omejevanja svobode govora, pozivanaja k ubojem, k nasilnem prevzemu oblasti. Iz represivnosti sistema prehaja Zahod  v uničevalno represivnost posameznika. Grki bi rekli, da smo iz urejenega kozmosa prešli nazaj v kaos.  Ampak ta kaos je seveda samo vmesna stopnja. Uničevalne sile  se bodo kmalu organizirale v veliko hujšo represijo. Ne pozabimo na nauke francoske, sovjetske, španske in seveda slovenske revolucije.

Zaradi  vsega naštetega se mi je porodil   pomislek: kaj pa če imamo človekovih pravic preveč? No, ne na Kitajskem ali v Hong Kongu ampak na Zahodu.  Ali se ljudem Zahoda  od vsega dobrega in od vse svobode in od vseh teh pravic ni že rahlo zmešalo? 

Ali ne bi kazalo uravnotežiti pravice in dolžnosti posameznika s pravicami skupnosti.  Seveda na naših civilizacijskih temeljih  in  – dokler je še čas. 

Borut Korun 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine