Piše: Vančo K. Tegov
Nedolgo tega sem izjavil, da vsaka migracijska politika mora vsebovati remigracijo. Preblaga, nedefinirana migracijska politika, indolentna, na koncu tudi popolnoma impotentna, otopela je ta obstoječa politika na področju migracij, ki se sprva kaže kot popustljivost, kasneje kot napaka, in, v kolikor se ne zajezi na primeren in adekvaten način, se spremeni v katastrofo.
Katastrofo družbe, okolja civilizacije oziroma dosežkov le te, na prizadetem območju. Na zemljepisni potezi od Slovenije do severa in zahoda Evrope se kaže ves »spekter«, različic, ki kažejo tendenco h katastrofi, ki je več kot očitna v katastrofičnih in kaotičnih razmer. Najbolj očitno se to kaže ob sporadičnih, zadnje čase celo načrtovanih izbruhih, kot je uničevanje vsega kar jim pride pod roko in pred očmi.
Migracija-ilegalna migracija-remigracija. Stvar, početje ki se mora zgoditi. Če ne razkroj, neobstoj.
Vir »zla« sliši na ime ilegalne migracije. Nekoč smo o tem poslušali kako je bilo to nekoč. V daljni, ne tako daljni in oddaljeni preteklosti, ali preteklosti pred nekaj desetletji. Veliko stvari nam niso bile jasne, razločne le bolj ali manj prekrite z tančico nerazločnosti, meglenosti, skrivnostnosti. In v vsem tem s kančkom nelagodnosti, ki smo jo čutili in se je na nek način izogibali, si jo nismo želeli. Če se je preteklosti dogajala, se je dogajala mimo nas. Prišla je ta nesrečna, z ničemer izzvana 2015 in se je vse spremenilo. Najprej sporadično, potem malo več, potem kot nevihtni oblak in kasneje plaz ki je podiral, pohodil, pomendral vse pred seboj. Polja, njive, ohišnice, ljudi, meje, zelene, ograjene. Migracijska valeča se »kepa« je rasla do nezaslišanih razsežnosti, da je nisi mogel ustaviti, le rahlo ali varno si se umaknil da te ni ta val pomendral. Pomendrana so bila polja, vinogradi, vrtovi, pomendrana ja bila preteklost, dosedanji dosežki, civilizacija, naša civilizacija, sedanjost, tudi prihodnost.
In reakcija je bila kakšna?
Napačna. Brezglava. Le servis so želele postati države skozi katere se je valila ta nepretrgana množica, masa, fluid, divja sila, nenadzorovana sila, surova, močna, strašljiva. Vsi so jih servisirali, porabili vse zaloge za hude čase za lastne ljudi, le z namenom in pričakovanjem da bodo šli naprej. Ta »prijaznost« je ustavila prenekaterega »inženirja« prihodnosti na poti. In začasni cilj je postal trajni tako kot je postala njegova prisotnost trajna. In škodljiva in onesnažujoča.
Ti »onesnaževalci« so ostali. In čakali ter pričakovali. Da jih njihova začasna destinacija vzdržuje. Hrani, oblači, namešča v prostore in bivališča, ki morajo imeti nek »standard«. Oni sami pred tem pa niso imeli nikakršnega standarda v nobenem pogledu. Te mentalne in neizživete, grozeče vedenjske bombe so čedalje več in čedalje bolj so postajale moteče. Zaradi njih samih. Kot neprostovoljni obiskovalci so si želeli postreči sami. Niso poznali oliko ali civilizacijskega zadržka, enostavno so vzeli in nič vprašali. Njihova neizpolnjena pričakovanja in napačno dojemanje gostitelja,, ki bi jim moral postati dejansko »sluga« je izbil sodu dno, ali če hočete, dvignil pokrov v zrak. In izgubo nadzora. In problemov, ki se mora urejati tako da se ga reši in ne da se okrog njega le debatira. Ukreniti je treba. S pričakovanim učinkom. Resno in vestno.
Da je to nujno potrebno početi, kaže tudi odpor na katerega so naleteli v posameznih evropskih državah. Domače oblasti so želele s dialogom premakniti stvari tako da se uredijo na način in po pravilih in regulativi kot se urejajo tovrstne zadeve glede obstoječo zakonodajo. Pokazalo se je da so pravi obraz in pravi namen teh ilegalnih migracij spodbujanje k teh mas da pravzaprav opravijo zamenjavo domačega prebivalstva Strašljivo. Integracija niti v sanjah ni bil njihov namen temveč vsiljevanje svojega na tujem z namenom da postane njihovo. In na nek način to daljo. Osvajajo mesta, spremenijo način življenja in civilizacijski ritem.
Pred infarktno stanje na področju migracij in migracijski in civilizacijski »ludizem«
In, moram reči, da sicer mnogo prepozno pa vendarje se dogaja. Premik. Prebujanje. Delovanje zavesti v smeri reakcije in odgovor, da vendarle to tako ne gre. Je že predaleč šlo, predaleč v napačno smer. Ničesar ni več normalno, zdravo, pretežno evropsko. Je neprepoznavno. Grdo. Divje, neartikulirano, patološko stanje. Ker so pa tisti ki so računali na blagost, plahost, olikanost, popustljivost, naleteli na reakcijo evropskega prebivalstva in jasno izraženo nestrinjanje z njivo invazivnostjo in ekspanzivnostjo, vsiljenost tam kjer je treba in kjer to ni potrebno, so se zgodili dogodki, protesti, nemiri, požigi, podiranje vsega kar se jim je postavilo po robu. In reakcija avtohtonih prebivalcev, je bila očitna in potrebna. Zato pa se pri neprilagojencih po nobenem kriteriju, se pojavil civilizacijski ludizem. Uničevati vse pred seboj kar ne more biti njihovo, iz razloga neobvladovanja,, neznanja ali nezmožnosti uporabe.
Izhod ..
Tukaj nastopi čas ko je že uporabljen pristop premalo učinkovit način, spodoben način obvladovanja, vladanja in vedenja. Čas ki daje nujno potreben odgovor. Odgovor pas se glasi: vrnitev v kraje od koder so prišli, v njihova širna prostranstva kje ni potrebno spoštovati nikogar ne početi ničesar in početi kar se jim zljubi.
Zato je potreben obrnjen tok migracij ali remigracija. Ne bo lahko je pa nujno. Vztrajati je treba. Cincanje je miselni pojem, ki v danih okoliščin nima »rezerviranega« mesta, le resna, odločna in učinkovita dejanja štejejo.
Brez popuščanja!
