Piše: Gašper Blažič
O romunski zgodbi iz leta 1989 sem pisal že večkrat. In to ne brez razloga. Morda je bilo krivo, ker sem nekaj slutil. Verjetno boste rekli, da je to neprimerljivo, kajti Nicolae Ceauşescu je bil partijski diktator, pri nas pa imamo volitve in so oblastniki demokratično izvoljeni. Že res, a demokratično je bil izvoljen denimo tudi Adolf Hitler. V začetku seveda, dokler ni poskrbel za suspenz nemškega pravnega reda. To sicer ne pomeni, da je parlamentarna demokracija zanič, je pa ta sistem, »najboljši od slabih« po angleški dikciji, izjemno občutljiv. Predvsem na oblastne zlorabe.
Bodimo si na jasnem: vse težave z Romi v jugovzhodni Sloveniji (Dolenjska, Kočevska, Bela krajina in Posavje) niso toliko stvar samih Romov kot način, kako jih je sedanja oblast obravnavala kot posebej zaščiteno vrsto, medtem ko je za večinsko prebivalstvo znala uvajati samo nove dajatve in krčenje svoboščin. Sedaj ni več dvoma, da je bil razlog za takšno ravnanje povezan z mednarodnimi narkokarteli, za katere je znano, da so za »svobodnjaške« oblasti nedotakljivi in uporabljajo oziroma zlorabljajo Rome za svoje namene, medtem ko jim je morala oblast zagotoviti, da se ne bo dotikala kriminalnih poslov. Zato smo zadnja tri leta ves čas poslušali predvsem o velikem nezadovoljstvu prebivalstva zaradi Romov, spremljali številne incidente, medtem ko so predstavniki oblasti v glavnem samo obljubljali in s tem pomirjali razburjene ljudi ter jih vedno znova vozili žejne čez vodo. Vedno znova in znova. Dokler se ni zgodil letošnji 25. oktober.
Od tega dne Slovenija nikoli več ne bo enaka kot prej. Pokazalo se je, da je predvsem področje varnosti mehki trebuh slovenske tranzicijske levice. To se je pokazalo že na področju nezakonitih migracij. Pa denimo pri zlorabi Sove, kar se je doslej zgodilo že večkrat. A takrat je večina ljudi to tolerirala, saj na vsakdanje življenje to ni vplivalo. A ko enkrat pod udarcem hladnega orožja pade nedolžen človek po dolgih letih strahotnih težav, ki oblastnikov niso ganile, postane jasno, da je potrpljenja ljudi konec. Tudi in predvsem tistih, ki zase pravijo, da niso »ne levi ne desni«.
Pozni popoldan in večer 28. oktobra letos sta bila res spektakularna. Takega precedensa namreč še nismo videli. Tokrat smo lahko namesto državnega zbora spremljali razpravo novomeškega mestnega sveta. Občinskega parlamenta torej. Župani in svetniki so govorili zelo konkretno. Celo vodja svetniške skupine Gibanja Svoboda je nastopil korektno. Brez pretakanja krokodiljih solz v nasprotju z državno oblastjo. Tokrat je bil premier Golob skupaj z ministri prisiljen poslušati. V DZ ima navadno prvo besedo in lahko takoj nato odide − zdaj pa ni bilo tako. Iz njegovega govora je bilo jasno, da ga je zelo strah. To se je videlo, kako fanatično je obljubljal ostre ukrepe na področju represije. Toda enako fanatično je denimo Ceuşescu v svojem zadnjem govoru (21. decembra 1989) obljubljal dvig minimalne plače pa pokojnin, štipendij itd. Vendar prepozno. Razjarjenega ljudstva ni mogel več pomiriti. Zato so njegovi roboti še zadnjič posegli po orožju in brutalno udarili po protestnikih. Tako kot nekaj mesecev prej kitajske oblasti na pekinškem Trgu nebeškega miru. Nekaj dni kasneje je bil pobegli diktator že pred strelskim vodom.
Novomeška kriza še ne pomeni, da je Golob dokončno odpisan. V naslednjih tednih in mesecih bo sledilo peklensko obdobje propagande, zamegljevanja, manipulacij in podtikanj. Zavedati se moramo, da imamo opravka z ranjeno zverjo, ki je zelo nevarna. Skušali bodo ljudi prepričati, da so vse dosedanje vlade enako krive, ter zliti še več gnojnice na opozicijo. Treba bo zdržati ta pritisk. Do volitev. Nato lahko Goloba povsem mirno pošljemo v Afriko. Na dolgotrajni dopust s njegovo nevesto. Tam bosta lahko posvajala opice in nutrije. A na svoje stroške, brez subvencij davkoplačevalcev.
