Neverjetna lahkotnost izhaja iz listin, ki so nastale na Višjem sodišču v Ljubljani ob obravnavi zahteve zagovornikov dr. Milka Noviča za izločitev tistih sodnikov višjega sodišča, ki so ga, dne 22.12.2017, obsodili na 25 let ječe, za »umor iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov« po 4. odstavku 116. člena Kazenskega zakonika. Višje sodišče je namreč dr. Milka Noviča obsodilo za dejanje, ki ga po ugotovitvi sodnika Zvjezdana Radonjića ni storil in ga tudi sploh ni mogel storiti, vrhovno sodišče pa je še pred tem ugotovilo, da so sodniki višjega sodišča v prvem postopku grobo kršili procesni zakon in ustavna jamstva. Popolna odsotnost vsake odgovornosti, samokritičnosti in razumne presoje izhaja iz odločitve o tem, da morajo v drugem krogu sojenja v zadevi Jamnik odločati isti višji sodniki. Tisti, ki so v istem primeru že grobo kršili zakon in ustavo.
Nesmisli, ki jih v zvezi s svojo domnevno objektivnostjo navaja višji sodnik Milan Štrukelj, povzema pa jih tudi predsednik sodišča Anton Panjan, dokazujejo, da imamo opravka ne s sodniki, temveč z oblastniki, ki sprejemajo odločitve po nekih zagonetnih kriterijih, mimo zakona in ustave, pa tudi mimo razumnega preudarka. Kako bi sicer lahko isti sodnik trdil, da »nikoli ni sprejel odločitve, ki ne bi bila pretehtana in za katero ne bi ne bil objektivno in subjektivno prepričan, da je pravilna in zakonita«, in ravno zato želi ponovno soditi v istem primeru, čeprav je vrhovno sodišče njegovo osebno odločitev, sprejeto 22.12.2017, označilo kot nasprotujočo zakonu in ustavnim garancijam?
Logičnih zaključkov je lahko več: bodisi sodnik ne razume zakona in ustave in je zato sprejel nezakonito in protiustavno odločitev v prvi rundi sojenja, bodisi se želi podrediti navodilom vrhovnega sodišča in korigirati svojo prvotno odločitev v drugem krogu. V tem primeru pa bo njegova odločitev v nasprotju z zatrjevano vsakokratno neodvisnostjo in objektivnostjo, saj baje svojih stališč ne spreminja po vetru. Med ponovnim prvostopnim sojenjem namreč niso bili izvedeni nobeni takšni novi dokazi, ki bi dosedanjo preiskavo umora Janka Jamnika postavili na glavo. Sodnik Radonjič je le upošteval navodila vrhovnega sodišča in skrbel za zadostno upoštevanje zakonskih in ustavnih garancij, tistih, ki jih je kršila okrožna sodnica Špela Koleta in nato še višji sodniki Štrukelj, Živič in Merčun. Sodnik Radonjič je ob zakonitosti postopka poskrbel tudi za uporabo razuma, zdrave pameti in logično presojo razpoložljivih dokazov, medtem ko so imenovani višji sodniki obdolženca gladko obsodili, ne da bi imeli za to en sam materialni dokaz.
Vrhovno sodišče je zaradi težkih kršitev naročilo novo sojenje novemu senatu. Predsednik višjega sodišča Anton Panjan meni, da se to navodilo ne nanaša na višje sodišče, temveč zgolj na prvo stopnjo. Pa čeprav so ravno sodniki Štrukelj, Živič in Merčun izdali krivično, predvsem pa grozovito obsodbo na 25 let ječe nedolžnega človeka, in mu že doslej ukradli več kot tri leta svobode ter s tem povzročili neizmerno trpljenje njemu, njegovi družini, prijateljem in ne nazadnje tudi ogromno škodo ugledu sodstva.
Ne gre spregledati, da je vrhovno sodišče, ki je zavrnilo predlog za prenos krajevne pristojnosti, to pomeni, izločitev celotnega ljubljanskega višjega sodišča, svojo zavrnitev sprenevedavo utemeljilo na tem, da se predlog obtoženca ne nanaša na sodišče kot celoto, temveč zgolj na vse sodnike tega sodišča. 6. in 7. točka obrazložitve sklepa senata vrhovnega sodišča, ki mu je 3. oktobra 2019 predsedoval Branko Masleša, sta medsebojno v popolnem logičnem nasprotju in kažeta, da je tudi na vrhovnem sodišču nekaj močno narobe, s tem da iz iste obrazložitve implicitno izhaja tudi, da pa vendarle popolnoma enaka sestava pritožbenega senata na višjem sodišču ne bi jamčila zadostne neodvisnosti in nepristranskosti. O popolni odsotnosti presoje objektivnih kriterijev nepristranskosti sodnikov višjega sodišča v skladu s 6. členom Evropske konvencije človekovih pravic pa tu ne kaže izgubljati besed, saj si zasluži obsežno strokovno kritiko v nadaljnjem postopku, pa tudi v slovenski pravni znanosti.
Namesto, da bi se sodniki Štrukelj, Živič in Merčun zamislili nad svojo neodgovorno in nezakonito odločitvijo, s katero so obsodili nedolžnega človeka, si sedaj za vsako ceno prizadevajo ponovno odločati v isti zadevi. Trdijo, da so v prvem krogu odločali pravilno, nepristransko in neodvisno. V svojih dopisih predsedniku višjega sodišča Panjanu niso pokazali niti najmanjše želje po kakršni koli korekciji, temveč ravno nasprotno. Spravili so se nad odvetnike po krivici obsojenega, češ da so odvetniki žaljivi in da so njihove navedbe neresnične, pavšalne in izmišljene. Kot da bi bilo skoraj štiriletno bivanje dr. Milka Noviča v ljubljanskem priporu in nato na Dobu izmišljotina. Kot da je bila pravnomočna obsodba nedolžne osebe na 25 let ječe zaradi umora, ki ga je storil nekdo drug, le neznaten zdrs, ki ni povzročil nikomur nič hudega. Zato ne vidijo ovir za ponovno sodelovanje v isti zadevi, še več, zavračajo zahtevo za izločitev in zahtevajo, da v drugem krogu ponovno odločajo prav oni. In Panjan jim pritrjuje. Ker je njihova nepristranskost in neodvisnost baje dokazana. Ne le neodvisnost od zakona in ustave, temveč predvsem od pameti.
Ne, gospod Panjan, vaša odločitev o tem, da morajo v zadevi Jamnik soditi isti sodniki, ki so že v prvem krogu sojenja pravno, strokovno in moralno pogoreli na celi črti, ne vzdrži resne presoje. Ne le vaša navedba, da gre za delovno naključje, »skladno s 159 členom sodnega reda in letnim razporedom sodnikov«, tudi vaša razlaga, da odločitve vrhovnega sodišča glede neizločitve sodišča kot celote ni mogoče raztegniti na omenjene tri sodnike, je nepravilna in iz trte izvita. In nikakor ne drži vaša ocena, da v predmetni kazenski zadevi obstoj okoliščin, ki bi vzbujale objektivno upravičen dvom o nepristranskosti izločevanih višjih sodnikov, iz zahteve za izločitev in same zadeve ni razviden. Hude kršitve postopka in ustavnih jamstev je vrhovno sodišče potrdilo črno na belem, pred tem pa smo jih ob spremljanju sojenja v sodni dvorani zaznavali praktično vsi prisotni, zaradi česar je v dvorani redno prihajalo do glasnega negodovanja in izrazov nestrinjanja, ki so kulminirali v glasni emocionalni sodbi Državljana K., izrečeni sodnici Špeli Koleta. Zadeva je šla do te mere, da je mednarodna opazovalka za človekove pravice Michelle Laura King izjavila, da je »danes še enkrat v šoku, zaradi kršitev in korupcije na sodišču v Sloveniji«. Sodišče ni prostor vakuuma, popolnoma neodvisen od družbe, v kateri izvaja svoja pooblastila in si takih rabot ne sme privoščiti. Navidezno spoštovanje zakonskih in mednarodnih obvez pri sojenju, izraženo zgolj s citiranjem 6. člena EKČP, ne zadošča. Ta pravila in kriterije je treba namreč uporabljati.
Takšne lahkosti sojenja ne pozna niti nogomet.
Sodnik Radonjič je le upošteval navodila vrhovnega sodišča in skrbel za zadostno upoštevanje zakonskih in ustavnih garancij, tistih, ki jih je kršila okrožna sodnica Špela Koleta in nato še višji sodniki Štrukelj, Živič in Merčun. (foto: arhiv Demokracije)
Par citatov iz listin dotičnega postopka.
»Vrhovno sodišče je glede na vse ugotovljene kršitve procesnega zakona in ustavnih jamstev, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Glede na, v sodbi pojasnjene, okoliščine konkretnega primera, bo v ponovnem postopku o zadevi odločal drug sodnik oziroma spremenjen senat.« Sodba Vrhovnega sodišča z dne 11. 10. 2018.
»Trdno sem prepričan, da predlog za mojo (in senatno) izločitev ni utemeljen. V svoji 43 letni tožilski in sodniški karieri nikoli nisem sprejel odločitve, ki ne bi bila pretehtana in za katero bi ne bil objektivno in subjektivno prepričan, da je pravilna in zakonita. Enako sem vedno ravnal tudi kot član ali predsednik senata. Od navedb in trditev v žaljivem, podcenjujočem in za odvetniški stan nevrednem predlogu za izločitev, se strinjam le s trditvami, da pravica do sodnega varstva med drugim vsebuje jamstvo, da o zadevi odloča nepristransko sodišče…« … »Glede na navedeno ocenjujem, da v obravnavani kazenski zadevi ni podana nobena okoliščina, ki bi vzbujala dvom o objektivni in subjektivni nepristranskosti tako mene, kot celotnega pritožbenega senata. Višji sodnik: Milan Štrukelj.« 5.11. 2019
»Zahteva za izločitev višjih sodnikov Stanke Živič, Tatjane Merčun in Milana Štruklja se zavrne.« … »Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu še pojasnilo, da v postopku ugotovljene kršitve zakonov in ustave same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos pristojnosti, kar po oceni predsednika sodišča smiselno velja tudi glede morebitne izločitve sodnikov. Po ustaljeni sodni praksi torej odločitev posameznega sodnika (oziroma senata) ne kaže na njegovo pristranskost, temveč je posledica njegove presoje v konkretnem primeru, v katerem odloča… Pri sodnikih namreč upoštevaje njihove izjave prepričanj, ki bi kazala na to, da v zadevi ne bodo odločali nepristransko, ni mogoče ugotoviti…«… »…Zoper ta sklep posebna pritožba ni dovoljena. Ljubljana, 20.11.2019, Anton Panjan, Predsednik sodišča«
»V tej zvezi ima lahko določeno težo celo videz, oziroma, z drugimi besedami, ‘ne zadošča le udejanjanje pravičnosti, temveč mora biti tudi vidno, da se uresničuje… Zato se mora vsak sodnik, v zvezi s katerim obstaja legitimni razlog za strah glede nepristranskosti, izločiti…« ..
»Sodišče je ugotovilo kršitev načela nepristranskosti v primeru, ko so nekateri sodniki, ki so že odločali v istem primeru, morali odločati o tem, ali so storili napako in kjer so drugi trije sodniki že izrekli svoje mnenje o zadevi…« (Vodič Evropskega sodišča za človekove pravice k 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah).
