Migracije – preseljevanja, kaj pravzaprav to je?
Migracije oziroma selitve so kompleksen globalen pojav, s katerim se srečujejo vse države po svetu. Države so tako lahko izvor migracij, prehodni cilji potovanja ali mesto priselitve, po navadi celo vse troje hkrati. So pa lahko emigranstske – preseljevanje, odhod iz dosedanje lokacije države ali regije, ter imigrantske – priseljevanje, prihod na drugo lokacijo, regijo, državo danes zelo pogosto tudi kontinent oziroma celina. Razlogi so tudi različni. Populacijske migracije, poseljevanje zaradi nezasedenih območij, regij, lahko so ekonomske izzvane, z željo po izboljšanju gmotnega stanja družin, posameznikov ter intenzivnejšega sodelovanja z izvornimi destinacijami priseljencev, ki so se aklimatizirali v novem ekonomskem okolju.
So pa seveda tudi nelegalne, protizakonite, ki najpogosteje ogrožajo namenske oziroma ciljne pa tudi vmesne države.
Stanje v regijah in državah, ki mejijo na druge celine
Evropa je bila vsa stoletja od pozno fevdalne dobe cilj in želja narodov in plemen ki so prihajali v stik z njo, neizpolnjena želja, da se slej ko prej najdejo na njenih tleh – začasno zaradi zanimivosti ali pa trajno, da gredo na lepše. V več ozirih so jo doživljali kot ideal. Z ene strani želje z druge strani pa vera in običaji, ki so jih prakticirali, jim je postala ovira, ki jih je nasprotno od tega držala v okovih tradicionalnosti in zavrtosti do vsega pozitivnega in drugačnega ne tako daleč vstran. Voditelji so večkrat, posebej v navalih nezadovoljstva ali pomanjkanja, pokazali s prstom proti naši celini, češ tisti tam čez so krivi za vaše pomanjkanje in nezadovoljstvo. To »polnjenje« glav preprostih, neukih in mnogokrat tudi zaostalih ljudi je pripeljalo do eksplozije v njihovih glavah ob že prisotni nevednosti, kako in na koga se obrniti za pomoč. Bolj preprosti, lažje zmanipulirani, večkrat izkoriščeni tudi ali zelo hitro s pomočjo vere. V mnogih primerih je islam to naredil, kot prevladujoča veroizpoved v teh delih sveta, geografsko sicer bližnjih, mentalno pa z večkratnikom narazen. In tu se začne težava, pa ne samo njihova, ampak tudi naša, evropska. Sčasoma, poleg kazanja s prstom na tam čez, se jim je pridružila tudi civilizacijska drugačnost, ki jo lahko imenujemo zaostalost, kar je pripeljalo do populacijske eksplozije, ne da bi karkoli načrtovali, temveč so pustili, da se dogaja prirast prebivalstva kot morebitno orožje proti tem sosedom, ki so jih imeli tam čez morje ali pa »za devetimi gorami«.
Vojna žarišča in povabilo starajoče, preračunljive starajoče se Evrope
Lepa leta prisotnosti Evropejcev pri njih ter na nek način prosperiteta, ki je temeljila na pripeljanem znanju in ne na ustvarjenem, ni mogla trajati večno. Po drugi svetovni vojni se je Evropa vrnila, vrnila se je k sebi, k svojim ljudem, svojemu razvoju in obnovi. Nekdanje kolonije ali vsaj surovinska območja, kasneje veliko število na novo nastalih afriških in azijskih držav, so ostali brez tistih, ki jih niso marali, in seveda brez prepotrebnega znanja, ki so ga potrebovali za nadaljevanje svojih samostojnih političnih poti, taiste pa niso bile ekonomsko in strokovno dozorele, da bi nadaljevali svojo pot popolnoma suvereno. Nekaj časa je šlo. Neskončno dolgo pa ne. Ostanki prejšnjih, boljših časov so bili vidni preko propadlih rudnikov, zaraščenih plantaž, velikih območij, zapuščenih od prejšnjih primarnih prebivalcev. Poseljevanje velikih konglomeratov, ki so nastajali okoli nekoč glavnih administrativnih središč in mest, se je spremenilo v nenadzorovane »mestne« džungle, v katerih so vladali kaos, kriminal, prostitucija, razkroj. V tem kaosu so nastajali socialni nemiri, vstaje, kasneje vojne med samimi prebivalci, »osvobojenimi« od kolonialnih »izkoriščevalcev«. Pa še etnična in verska »raznovrstnost« sta dodali kombinirano »vnetljivo« snov, ki se imenuje medetnične, medverske in kasneje meddržavne vojne. Te vojne so postale poleg takojšnje »vnetljivosti« tudi generator za obračunavanje med sabo iz povsem ekonomskih razlogov in nagibov. V mednarodnem okolju so načrtovano sproducirali slabo vest. Tukaj je starajoča se Evropa postala nekritično sentimentalna. In smo tu, pri največji napaki. Povabilo »vseh«, ki so jih zadele katerekoli vojne vihre in humanitarne krize. Nepopravljivo!
Vloga radikalnega islama pri usmerjanju in poteku nezakonitih preseljevanj
Da bi svojemu »širokopoteznemu« povabilu dali institucionalni okvir, so zasnovali strategijo, ki bi imela kritje v financiranju vseh zbirnih centrov v mejnih, sosednjih državah za begunce, ki so prihajali, bežeč pred vojnimi vihrami. Zamisel, ki ni imela trdne podlage, razen idealističnega pričakovanja, da bo to zares tako. Niso upoštevali osnovne informacije ali vedenja o tem, kako so posamezne sosednje regije in države medsebojno kompatibilne v dojemanju reševanja nastalih razmer. Poznali niso obsega morebitnega razraščajočega vala bežanja in migrantskega toka. Ocena kar tako, čez palec. Bomo to pokrili z denarjem, ki ga bodo potrebovali, ko bo nastala potreba. V tem kakšno leto ali dve prej, preden se je razrasel znotraj verski konflikt in zajel ogromna območja Bližnjega vzhoda, predvsem pa Sirije in Iraka, kasneje območje radikalne islamske tvorbe pod imenom ISIS. Ta ISIS je postal generator vsega slabega, ki je prinesel preglavice celemu svetu, posebej pa Evropi. V tem času, ne zavedajoč se posledic za vse, je dobrohotno in celo načrtno, skoraj preveč, nemška predsednica vlade Angela Merkel izrekla nekaj, kar je dokončno spremenilo mnenje o njej, obenem pa so posledice izrečenega za vedno spremenilo dojemanja Evrope, kot smo jo do takrat poznali. Leta 2015 je povabila migrante zaradi vojn in »vojn«, da lahko pridejo v Nemčijo, češ njihova starajoča družba potrebuje v trenutku, ko je to izjavila, skoraj milijon ljudi za delo v njihovem visoko razvitem gospodarstvu. Pozvala je vse doktorje, inženirje, kemike, skratka to, kar potrebujejo. Prišli so neprilagojenci vseh vrst.
Zgodilo se je nekaj nepojmljivega. Naval vsega, kar leze in gre, imajo ali si zmorejo izposoditi nekaj tisoč evrov. Najbolj prizadeti in najbolj upravičeni do odhoda in preskrbe v bližnjih državah v centrih za begunce se niso mogli odpraviti nikamor. Začela se je »produkcija« kriminala in izkoriščanja vseh vrst. Reke nekontroliranih, nenadzorovanih gibanj in množic po sistemu rastoče in drveče bučeče mase je proizvedla vse drugo kot početje, ki se mu reče reševanje pred vojno in humanitarno krizo. Poleg vojne in ubijanja ter uničevanja vsega civilizacijsko pozitivnega na območjih, zajetih z vojno, so ubijali in uničevali tuje dosežke ter način življenja na tisoče kilometrov stran, v Evropi. Uničevali so z nekontroliranimi, divjaškimi pohodi čez več držav, ne upoštevajoč meje, predpise, ljudi. Fanatični verski voditelji z bližnje- in srednjevzhodnih območij so naložili tem ljudem, naj gredo čim dlje. Da opravljajo od njihovega boga naloženo delo, da morajo izpolniti nalogo prodiranja v osrčje Evrope. Nič v tem času ni bilo pripravljeno na val, naval in eksodus takšnih razmer. Evropa in prevladujoča miselnost sta bili zasačeni, nepripravljeni, medli, zgubljeni. Mase so se kopičile najprej v Turčiji, ko niso zmogli ali želeli jih zadrževati ali niso dobili želenega denarja, so jih spustili v Grčijo in na njene otoke. Ta ventil ni zdržal pritiska. Masa se je širila v kontinentalno Grčijo in naprej. Preko Makedonije, ki se je kot nečlanica EU in Nata trudila bolj, kot je sicer zmogla, tako rekoč do onemoglosti, je val podiral vse razumske meje. Tisoč kilometrov od grško-makedonske meje do Slovenije in do shengenske meje, ki je bila prva resnična z Evropo, je bilo obvladljivo v času neobvladovanja razmer posebej za kriminalce, zadolžene za »preboj« do sanjske destinacije na Zahod, logistična » mala malica«.
Slovenska meja 2015 in danes – kombinacija med »mocarelo in ementalerjem«
Prvo realno soočenje s problematiko beguncev z Bližnjega in Srednjega vzhoda in množičnega pritiska na slovensko mejo je bilo porazno, da bolj porazno ne bi moglo biti. To je vtis in realnost, ki se je normalen slovenski državljan ne more znebiti. Vlada in takratni predsednik Miro Cerar sta pokazala, kako se ne sme nikoli in nikdar zastopati, braniti in obraniti ter državljane pred negativnimi učinki obvarovati. Miro Cerar pa osebno kot popolnoma indolentna in politično impotentna oseba za kar koli odločujočega vodenja in ukrepanja. V času, ko je bilo to prepotrebno, je deloval kot spužva. Nič ni funkcioniralo, razen proračunske porabe, povezane s tem. Slovenija je postala zasmetena, onesnažena, oropana dostojanstva države. Oblast se je trudila napraviti vtis, ki nobenemu ni pomenil nič. Nezakonito je prečkalo mejo ogromno število ljudi, ki so s seboj nosili bolezni, nevarnosti vseh vrst, celo orožje kot načrtno vrinjeni ISIS-ovci. To je našim »vrlim« humanitarno naravnanim oblastnikom ušlo. Meja je postala kot ementalski sir, znan po svoji luknjah. Organi v sestavi, zadolženi za to, pa podhranjeni in bosi. Ja, bosi, in to v najmanj dveh ozirih, glede znanja in opremljenosti. Se ni dalo zastreti in ne prezreti. Nastali so ogromni stroški in situacije brez rešitev in rešitve. Do danes. Sosedje Madžari so to rešili. Mi pa ne. V tem času je Miro Cerar v vlogi PV postavil žično ograjo na meji, tako da je v napoto našim ljudem in ne tistim, ki jim je bila namenjena. Pa še to nezakonito oziroma koruptivno tovarišijsko, kar se nabave taiste žice tiče. Pretok oziroma preboj meje je ostal »standarden«. Tudi po nastopu nove vlade, vlade, ki jo je skupaj »zbobnal« Marjan Šarec. Igralec po poklicu. Imitator po vedenjskem vzorcu, vsaj kar se vodenja vlade tiče. Stisneš ga v kot in je kot mocarela, mečkljiv in popustljiv, ter se da izcediti iz njega denar in mir do naslednjega pritiska. Njegov avtorski prispevek pri vladanju je vladanje s pomočjo nadvladne skrajno levičarske migrantoljubske Levice, ki mu narekuje benevolentnost do migrantske politike in migrantov samih. Pa še »blekniti« ne sme. Proračunska postavka pa ccc 10 milijonov evrov. Totalni brezjačnik. Za zjokat.
Če se ozremo vsaj dobri dve leti nazaj, ugotovimo, da je poleg uradnih prehodov meje kar nekaj nezakonitih, preko katerih se ohranja stalni »dotok« nezakonitih migrantov. Statistika je veda, ki se zadnje čase zelo redno napaja s podatki s tega področja. Pri pregledu ilegalnih prehodov meje se opazita najprej večja raznovrstnost in večje število teh »prehodnih« točk. Na jugovzhodnih točkah so predvsem »ekološko« ne preveč ozaveščeni, sodeč po nesnagi, ki jo puščajo za seboj (okolica Črnomlja ) v začasnih gozdnih in obrečnih postojankah. Na vzhodu pa se poskušajo pretihotapiti (in se) z vozili kot slepi potniki med marmeladami ali kompoti, najpogosteje nekje na območju Srbije. O slučajnosti »dodatnega« tovora pa naj presodijo tisti, ki dobivajo plače za to. Po pregledu statistike ilegalnih prehodov na vseh južnih, jugovzhodnih in vzhodnih rednih in ilegalnih prehodih se da ugotoviti, da tedensko zajamejo okoli 150-200 zasačenih migrantov, leto ima 52 tednov. Polovico od tega vrnejo oziroma predajo sosedom na Hrvaško, nam ostane z začasnim statusom, kasneje morda tudi trajnim, približno 9.000 oseb, kar je približno reda velikosti prebivalstva Šmarja pri Jelšah. Zaskrbljujoče!
Vedoč za njihovo izobrazbeno strukturo in mentalno ter civilizacijsko neuglašenost z okoljem, v katerem pristanejo, pa se problem pomnoži po več kriterijih sočasno. Povrh vsega se najdejo neke »kvazi« internacionalne duše, ki pred oblastjo, ki jo sami vodijo, skrivajo posamezne primerke kar v hramu demokracije ali drugače rečeno kar v državnem zboru. Drugod v Evropi, posebej v Nemčiji in na Švedskem, smo pa priča zastrašujočim prizorom, ki jemljejo dih normalno razmišljajočemu človeku.
Kakšno Slovenijo si želimo?
1. Zdravo Slovenijo, temelječo na krščanski tradiciji, ki bo skrbela za blagor lastnih državljanov, ki jo na koncu koncev ustvarjajo, ohranjajo in jo negujejo za bodoče rodove.
2. Ali pa na »multi-kulti« podlagi, ki jo zagovarjajo domači primerki iz javnega in posebej iz kulturniškega miljeja. V deželo, ki je ne bodo poznali bodoči rodovi ali ne spoznale mlajše ali zelo mlade generacije čez 10, 20, 30 let.
3. Kot deželo minaretov in tekij (molilnic) ali pa mogočnih cerkva in cerkvic na gričkih, obsijanih s popoldanskim soncem, ali štrlečih zvonikov nad jutranjimi meglicami.
Jaz sem predvsem za zdravo Slovenijo brez pritiklin, ki so neuglašene in neusklajene z mojim, tvojim, našim okoljem in podnebjem, tradicijo!
