Piše: Gašper Blažič
Že nekaj let je mogoče spremljati velike spremembe v evropski politiki in tudi nasploh v družbi. S tem mislim predvsem na krepitev levičarske agende zlasti v Evropski uniji.
To pa ne pomeni, da se je evropska levica okrepila – se je pa okrepila moč njene agende. Razlog se skriva drugje. Kot je nedavno na Radiu Ognjišče v svojem komentarju razkril publicist Lenart Rihar, je politična konkurenca s sredine tista, ki se je začela pridruževati politični agendi levice, tako da se je »sredinski« čoln nevarno nagnil. Na levo. S tem se je sredina tudi oddaljila od izvornih idej krščanskih očetov združene Evrope. Res je sicer, da sta k temu pripomogla dva dejavnika: prejšnja ameriška (tj. Bidnova) administracija, ki je z denarjem ameriških davkoplačevalcev bogato zalagala levičarske nevladne organizacije po vsem svetu, ter poudarki pontifikata papeža Frančiška na skrbi za migrante in boju proti podnebnim spremembam. To je še vedno močan motiv mnogih krščanskodemokratskih strank za podporo politike t. i. zelenega prehoda in brezogljične družbe. Povedano drugače: mnoge desnosredinske skupine v Evropi se oprijemajo idej, ki so zrasle na levičarskem zelniku, s tem pa dajejo vtis, da se je precejšen del evropske desnice odmaknil od svojih korenin in se pragmatično prilagodil mainstreamu. Slednji pa vse bolj vsrkava vase t. i. ideologijo norosti.
Posledice so se pokazale zelo hitro, saj je tovrstna politika prilagajanja sprožila odpor volivcev. Bolje rečeno prelivanja njihovih glasov k doslej obrobnim strankam, ki velik poudarek dajejo vrednotam, kot so nacija, tradicija, identiteta in suverenost. S tem sicer ni nič narobe, vendar pa z njimi velikokrat v paketu dobimo tudi dokaj zagrenjen evroskepticizem, naklonjenost režimu v Kremlju in – tu in tam – tudi značilno antijudovsko retoriko, ki jo zasledimo tudi pri levičarjih, ko opravičujejo Palestino in razglašajo Izrael za genocidno državo. Že res, da se te stranke na veliko bojujejo proti nezakonitim migracijam, vendar se s tem strinja tudi pretežen del volivcev strank desne sredine, Evropske ljudske stranke (ELS) torej. A čim bolj se slednja nagiba v levo, večjo uslugo dela tistim strankam, ki so desno od nje. In mnoge od njih, ki se skrivajo za blagovno znamko »alt right«, dejansko sodijo na desni rob političnega spektra. Krepitev njihove moči na volitvah v posameznih članicah EU bi lahko v nekaj letih pripeljala do podobnih dejanj, kot je bil t. i. brexit v Veliki Britaniji. Seveda ni treba posebej omenjati, da bi bila razbita Evropska unija lahek plen za kremeljske plenilce.
Dualizem v evropskem javnem mnenju je nevaren trend. Nevarnejši, kot si mislimo. In na žalost je v okviru EU le malo politikov, ki bi ohranili glas razuma. Nihče namreč nima rad, da ga napadajo z vseh strani. Tipično levičarskim obtožbam, da je Janez Janša skrajni desničar, se pridružujejo celo nekateri simpatizerji krščanske demokracije v Sloveniji. Na drugi strani, med sicer dokaj maloštevilnimi prokremeljsko usmerjenimi »suverenisti«, boste o Janši prebrali, da je »globalist«, »žid«, »izdajalec«, celo prikrit levičar, ki da z desno retoriko zavaja ljudi. Namen takšnega »friziranja« javnega mnenja je jasen: desno sredino potisniti na levo in hkrati pograbiti njene volivce ter jih izkoristiti za razbijanje EU. In nihče ne dvomi, da ima finančno dobro podprta kremeljska agentura v Bruslju dvojni učinek, ko prepričuje ljudi, da če si domoljub, moraš biti »popolnoma naš«. To pomeni, da moraš podpreti »dobre zglede« iz Moskve: predsednika Putina, patriarha Kirila itd.
Še dobro, da ima predsednik SDS debelo kožo in se mu po večdesetletnih političnih izkušnjah – navsezadnje je bil trikrat predsednik vlade, predsedoval je tudi Evropskemu svetu – ni treba bati, da bi se »komu zameril«. In kot je videti, so njegova opozorila že obrodila sadove.
