1.5 C
Ljubljana
četrtek, 4 marca, 2021

Nekdanji premier Marjan Šarec kot politični šarlatan

Piše: Davorin Kopše

Odkar se je Marjan Šarec pojavil v slovenski politiki na državni ravni (ostalo še manj omembe vredno), se z vsakim pojavljanjem, nastopom, izjavo ali zapisom vse bolj pogreza v nesmisle in absurdne abstrakte. Razprave se lahko seveda odvijajo na različnih nivojih od najvišjega do najnižjega. Nekateri uvrščajo gostilniške debate med nižje, pri Šarcu pa je vse bolj relevantno vprašanje, če je sploh sposoben vsebinske razprave. Do zdaj tega še ni dokazal. Gre za človeka, ki je doživel osebni in politični fiasko tako doma kot na mednarodnem političnem parketu, si pa še vedno drzne dregati v zahtevne teme, ki jih uspešno udejanja aktualna slovenska vlada.

V soboto 23. januarja 2021 se je Marjanu Šarcu ponovno zazdelo, da je treba slovensko javnost in svoje kopneče oboževalce podučiti kaj je demokracija, kaj je naloga vladajoče koalicije in kaj opozicije, še enkrat pa se je razjokal nad dejstvom, da v času vladanja ni imel dovolj glasov, da bi sprejemal odločitve. Med sestavljanjem vlade je tovrstna opozorila mirno preziral in se spustil v avanturo sestavljanja vlade s podporo nadkoalicijske partije Levica. Ta stranka je že večkrat dokazala, da je njen edini karakter, ki ga premore, tesno povezan s Karlom Marxom. Vsa druga partnerstva so neiskrena in s tem v naprej obsojena na propad. Absurdna tvorba, ki ji rečejo KUL vseeno vključuje tudi to izprijeno socialistično partijo, ki je proti razvoju podjetništva, zaničuje kapital, ki je vir plač za delavce, se bori za propad Slovenske vojske in vso svojo energijo vlaga proti razvoju, napredku in izboljšanju kvalitete življenja.

Šarčev zapis je konfuzen, nekonsistenten in zveni kot krik obupanega v osami. Naj poskusim Šarčevemu zapisu dodati rep in glavo. Genij je zapisal, da poznamo v parlamentarni demokraciji pozicijo, kar imenuje koalicija, na drugi strani pa opozicijo. Ob tem je opozoril, da je oblast odgovorna za delovanje države, opozicija pa naj bi nadzirala oblast in opozarjala na morebitne odklone. Ob tem ni pojasnil zakaj je skupaj s svojimi opozicijskimi “mučeniki” ustanovil koalicijo v opoziciji, ki so ji puhloglavo nadeli ime Koalicija ustavnega loka (KUL). Skladno s to slovensko posebnostjo imamo v Državnem zboru dve koaliciji. Ena je na oblasti, druga pa ni na oblasti, si pa z vsemi sredstvi prizadeva priti na oblast. Z vsemi sredstvi pomeni tudi, da se poslužujejo brezobzirnih načinov. Ni jim mar za posledice in so pripravljeni celo na igro; niso pomembne niti človeške žrtve, niti druga povzročena škoda, pomembno je, da pridemo na oblast. Hlipajoč je v bistvu ves čas poudarjal, da mora biti vladna koalicija odgovorna in državotvorna, opozicijska koalicija pa nekaj nasprotnega od tega.

Ob svojih modrovanjih je znova prelival solze ob navajanju dejstva, da je imel manjšinsko vlado, s katero se sicer da vladati, če z idejo pridobiš dovolj opozicijskih glasov. Njemu to ni uspevalo, ker je imela njegova manjšinska vlada pač slabe ideje, ki so po vrsti doživljale zavrnitve z vetom v Državnem svetu. Do Šarčevega odstopa niso dojeli, da v njihovem izvajanju oblasti nekaj ni v redu. Še več, to jim še vedno ni jasno in bi restavrirali nekaj, kar ni delovalo. V KUL so namreč prepričani, da bi v isti sestavi in na enak način lahko ponovno vodili vlado. Glede na pisanost in nekompatibilnost članov te združbe bi vsak pričakoval enake neplodne manevre, le oni ne. Če bi po čudežu uspeli zaradi vnetega boja zoper Janeza Janšo, kar jim je edini skupen motiv, podpisati koalicijsko pogodbo (tokrat vladno), lahko glede na njihove dosedanje pristope pričakujemo nesoglasje na nesoglasje. Pomembno sporočilo je že dejstvo, da si že vodje ne znajo izbrati. Stavijo zdaj na Jožeta Damijana zdaj na Karla Erjavca, kdo bo tretji pa še ni znano. Namiguje se, da bo to propadli kandidat za ustavnega sodnika Andraž Teršek, ki je svojo pravno pisarno prav tako kot Šarec premestil na Facebook.

Sedanja vlada je imela vse
Šarec v nadaljevanju piše in spomni, da je imela sedanja vlada ob nastopu večino v Državnem zboru, česar njegova vlada ni imela. Ta vlada je imela le štiri partnerje v vladi, njegova je imela enega več in nadstranko Levica, ki je diktirala tempo in vsebine. V svojem obžalovanju je napisal še, da so bili partnerji v Janševi vladi zelo konstruktivni, Državni svet ni dal nobenega veta in ni veljalo fiskalno pravilo. Vse to razen fiskalnega pravila, ki je vezano na resne potrebe zaradi razmer, ima Šarec prav, ampak problem ni v tem ali ima prav ali ne. Problem je v tem, da Šarec obžaluje vse prednosti aktualne vlade in kliče nazaj hudiča v obliki njegove nekompatibilne koalicije. Nadalje je dal vedeti, da je imela Janševa vlada podporo javnosti in medijev v boju z epidemijo. Kar se tiče javnosti ima prav, kar se tiče medijev pa se je debelo zlagal. Pozabil je napisati, da so se že pred nastankom aktualne vlade zbirale množice, sicer nepomembnega dela prebivalstva, ki so nasprotovale vsemu, kar ta vlada predstavlja in kar dela, na drugi strani pa niso ponudili niti ene alternative. To so množice, ki so tesno povezane s člani KUL in so s strankami, ki so kasneje sestavile KUL tudi usklajeno tesno ulično sodelovale. Pri tem so jih, kot je znano, vneto podpirali večinski mediji, predvsem RTV Slo in POP TV. Mediji so torej podpirali protivladne aktivnosti, ki so se odvijale na ulicah, kjer so vpili gesla kot je “Ulice so naše”, kar so ponavljali tudi nekateri poslanci opozicije.

Zgodba o ulici ter sodelovanju opozicije in medijev potrjuje tezo, da grda opozicija ves čas še kako nagaja, kar pisec stihov na Facebooku označuje za jokanje koalicije in prenašanje krivde na druge. V resnici njegovo pisanje še enkrat potrjuje, da je neodgovoren in da ni sposoben prevzeti odgovornosti  za svoja lastna dejanja, ki jih je izvajal v španoviji z drugimi, da bi (z)rušil vlado. Gre za perfidno podtikanje krivde vladi o številu umrlih, katerih je približno polovica umrla v domovih za ostarele, kjer smo se ob nastopu epidemije soočili z razmerami, ki so zapuščina prejšnjih vlad, kjer so bili za to področje desetletja odgovorni predvsem ministri Socialnih demokratov. V domove se v vsem tem času ni vlagalo praktično nič in je ob tej priložnosti primerno opozoriti tudi na dejstvo, da so starejši tam bivali v neprimernih razmerah tudi v času, ko ni bilo epidemije. To je njihov odnos do ljudi nasploh, da smo si na jasnem. Problem odnosa do starejših ni nastopil z epidemijo. Z nastopim epidemije in te vlade se ta odnos popravlja.

Seveda se je veliki mislec in teoretik v soju Facebooka spomnil tudi očitka o zaprtju šol, ki so zaprte že tri mesece. Seveda je tudi v povezavi s tem pozabil povedati kdo je povzročil ambivalenten (protisloven) odnos do ukrepov. Če bi ob zavedanju resnosti problema že zdavnaj stopili skupaj in enotno zagovarjali uvedene ukrepe, bi bile poleg splošnih epidemioloških razmer tudi razmere v šolah ugodnejše in bi se lahko odvijal pouk. Da se na določenih področjih tako v gospodarstvu kot tudi v šolstvu nekateri bolj zavedajo nujnosti spoštovanja ukrepov od drugih, je še ena za lase privlečena neumnost. Povsod je enako. Dokaz za to smo dobili te dni, ko je bilo ob nujnem testiranju šolnikov odkritih 1,4 odstotka okuženih. Če vlada ne bi vztrajala pri obveznem testiranju, bi šli vsi ti učitelji ob odpiranju šol, kar se je postopoma začelo uvajati včeraj, med otroke. Odstotek predstavlja okrog 250 zaposlenih v šolah. Naj ob tem spomnim, da je bil predsednik Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ) Branimir Štrukelj proti obveznemu testiranju učiteljev čaš da gre za intelektualce, ki se zavedajo svoje odgovornosti.

Preveč pasivna opozicija
Daleč najslabši predsednik vlade doslej v nadaljevanju navaja, da je trenutna opozicija preveč pasivna. Trdi, da bi morali vlagati več interpelacij, množično sklicevati odbore in pospešeno pripravljati nezaupnico vladi. Trdi, da je to dolžnost opozicije, kar je po eni strani res, ampak od opozicije bi istočasno pričakovali vsebinske očitke in razprave. Zahteve za seje in interpelacije so namreč vlagali že doslej, ampak so se na vseh osmešili in osramotili. Spomin naj seže do nesmiselnih predstav na odboru za kulturo, za zunanjo politiko in za notranje zadeve, kjer so poskušali s smešnicami vnesti nemir v Logarjev, Simonitijev in Hojsov resor. Nekaj tega je bilo tudi v zvezi z razmerami na obrambnem področju. Zmotilo jih ni pravzaprav nič drugega kot ustvarjalno delo, usmerjeno k izboljšavam delovanja posameznih področij, v nekaterih delih pa so se spotaknili ob odnos do nepravičnega sodstva, ki je obsojalo nedolžne, poslalo Janšo pred volitvami v zapor in podobno. Seveda jih je zmotilo tudi uvajanje reda na medijskem področju, ki je izrazito naklonjeno kontinuiteti in se nepregledno financira. Tukaj gre najbolj za nacionalno RTV in za STA, ki poslujeta po domače, pri čemer gre za utemeljene sume, da so v ozadju še dodatne svinjarije, ki se nanašajo na osebne koristi in prikrito financiranje propadajočih medijev kot je Dnevnik, kjer STA oglašuje čez cele strani. Na obrambnem področju je problem opozicije krepitev vojske in obrambne moči države ter preprečevanje nezakonitih migracij, kar je že v nebo vpijoč pojav vzgibov proti domovini in državi Sloveniji. Pri tem so šli celo tako daleč, da so sodelovali pri gonji zoper pripadnika vojske, ki je varoval državno mejo in so ga po krivem obsojali, da je maltretiral civilista in vanj naperil puško.

Jokav zapis je v nadaljevanju obračunal še s predsednikom Državnega zbora Igorjem Zorčičem. Po mnenju političnega šarlatana Zorčič z vsemi močmi sredstvi preprečuje tajno glasovanje o konstruktivni nezaupnici vladi. Trdi, da in ne virus, preprečuje glasovanje bolnim in okuženim poslancem. V KUL si niso dali dopovedati, da čas epidemije ni čas za cepetanje in serijsko naprezanje za rušitev vlade in vlaganje nezaupnice, zdaj pa si ne dajo dopovedati, da so si sami krivi, ker niso bili konstruktivni v boju zoper virus.

Našega brezupnega boja za oblast ne bodo ustavili
Na koncu pozabljeni igralec in zavožen politik obljubi, da ne bodo odnehali in jih ne bo nihče ustavil čeprav nimajo dovolj glasov, da bi izglasovali nezaupnico. Obljublja nadaljevanje brezupnega boja v stilu kalimera, ki je znan po vzklikih o nepravičnostih, čeprav mu ni nikoli nihče želel nič hudega. Če je zašel v težave, je bilo to zaradi lastnih ravnanj. Podobnost s KUL ni naključna. Glede na to, da koalicija KUL že v prvem poskusu ni uspela nabrati dovolj podpisov za uspeh nezaupnice, je obljuba, da ne bodo odnehali še ena prazna trditev politika izpod kamniških planin. Ko bodo vlagali naslednjo interpelacijo, jih bo očitno še manj, saj so se poslanci poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev po zadnjih informacijah odločili, da ne bodo sodelovali s KUL in bodo še naprej podpirali vlado.

Boljšega zaključka te kolumne si ne bi mogel želeti. Neumnost vendarle nima dometa, ki si ga želijo destruktivne sile opozicije z vodenjem iz globin globoke države. Teza, da je Šarec politični šarlatan je s tem v celoti potrjena.

Zadnje novice

Sorodne vsebine