Piše: dr. Matevž Tomšič
Sedaj, ko nam vlada »svoboda«, so nekaterim malodane vse poti odprte. Privoščijo si lahko praktično vse, kar se jim zahoče. Seveda je to omejeno na pripadnike vladajoče nomenklature in njenega omrežja. Ti se očitno prav nič ne bojijo, da bi jih za njihova dejanja lahko doletele kakršnekoli sankcije.
Primeri oblastniške samovolje na najvišjih izvršilnih pozicijah se kar vrstijo. Tako si je ministrica na infrastrukturo Alenka Bratušek zastonj napeljala vodovodni priključek na svoj vikend, ki ga je šele nedavno legalizirala, v nasprotju z drugimi državljani, ki morajo za to plačati komunalni prispevek. Za infrastrukturo je pač treba poskrbeti, še posebej za lastno, mar ne? Njena kolegica, ministrica za digitalno preobrazbo (karkoli naj bi že to pomenilo) Emilija Stojmenova Duh si je z javnim denarjem financirala obisk letnega srečanja Svetovnega gospodarskega foruma na Kitajskem, čeprav vsebina dogodka ni imela zveze z njeno ministrsko funkcijo in na njem tudi ni nastopila kot članica slovenske vlade. Gre torej za tipičen primer političnega turizma, ki je med sedanjo vladajočo garnituro zelo priljubljen (spomnimo se obiskov različnih eksotičnih destinacij). Tretja članica vlade, ministrica na kulturo Asta Vrečko pa je samovoljno nakazala denarno nagrado književnici Svetlani Makarovič, čeprav je slednja Prešernovo nagrado, na katero je vezan ta denar, javno zavrnila. Seveda, svoje privržence je treba nagrajevati, četudi mimo pravil. V primerjavi z vsemi temi eskapadami, ki so se razkrile v zadnjem času, je nedavno odstopljeni zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan naravnost zgled korektnosti pri opravljanju svoje funkcije. V preteklosti so ministri in drugi predstavniki oblasti (ministra Igor Maher in Aleksandra Pivec, poslanec Darij Krajčič) odstopali za manjše zadeve. Sedaj pa so očitno postavljeni novi standardi.
Posebno poglavje je ljubljanski župan Zoran Janković. Kazenski postopki, uvedeni proti njemu, padajo kot po tekočem traku. V zadnjem času se je to zgodilo dvakrat. Obakrat po tem, ko je prišlo do javnega izkazovanja naklonjenosti med njim ter visokimi predstavniki izvršilne in sodne veje oblasti. Najprej se je na neki proslavi objemal s pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, nato pa se je na nogometni tekmi bratil s predsednikom vrhovnega sodišča Miodragom Đorđevićem. Nekaj dni za tem je bil »čudežno« oproščen obtožb. Seveda ni mogoče trditi, da sta oba predstavnika državnih oblasti neposredno vplivala na odločitev sodišča. A sta nedvomno dala vedeti, da je Janković pri sedanji vladajoči garnituri »dobro zapisan«.
Če uživa ljubljanski župan naklonjenost slovenskih državnih oblasti, pa očitno uživa slovenska vlada naklonjenost Evropske komisije. Le-ta je v letošnjem poročilu o stanju pravne države v EU za Slovenijo zapisala, da se je stanje na tem področju izboljšalo, predvsem pa naj bi se izboljšala situacija, kar zadeva medijsko neodvisnost, saj naj bi prišlo do zmanjšanja pritiskov vladajoče politike. Poročilo ni bi moglo biti bolj enostransko in izkrivljeno. Situacija je namreč obratna. Sam novi zakon o javni radioteleviziji je predstavljal zlorabo čisto v postopkovnem smislu (sprejemali so ga po nujnem postopku, kot da gre za izredne razmere). Prinesel pa je popoln prevzem te ustanove s strani levice – ali bolje rečeno vrnitev v njene roke. Poleg tega se vrstijo grožnje tistim medijem, ki so kritični do vladajoče garniture. Dogajajo se celo pregoni posameznikov in medijev, ki oblastnikom niso po volji (primer Romana Vodeba in oddaje Faktor). Očitno je, da so pisci poročila upoštevali samo stališče vladajoče politike in z njo povezane civilne družbe, preostala pa ignorirali. Če bi se analize stanja lotili na nepristranski način, bi lahko ugotovili, da v Sloveniji nimamo opraviti z vladavino prava, ampak z vladavino »pravih«.