Piše: dr. Metod Berlec
Živimo v času, ko so številne stvari postavljene na glavo. Tudi dejstvo, da nam vladajo politični nasledniki tistih, katerim osamosvojitev Republike Slovenije, ni bila nikoli njihova »najintimnejša opcija«.
Samo spomnimo se, kako so se po izidu legendarne 57. številke Nove revije – Prispevki za slovenski nacionalni program leta 1987 z izjavo odzvali v predsedstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije pod vodstvom Milana Kučana. »Bo pa ZKS s svojo aktivnostjo in skupaj z vsemi socialističnimi silami storila vse, da se stališča nekaterih piscev ‘prispevkov za slovenski nacionalni program’ in druga podobna stališča, ki niso skladna s programskimi načeli SZDL, v družbeni praksi ne bodo uveljavila.«
Hvala Bogu jim to njihovo protislovensko zaklinjanje ni uspelo. Zgodilo se je prav nasprotno. Ideje iz 57. številke Nove revije so meso postale približno v štirih, petih letih, čeprav je tranzicijska levica na vse mogoče načine temu nasprotovala, tudi s Temeljno listino Slovenije 1989, ki je še prisegala na življenje v Jugoslaviji. Pred tem pa so demokratične opozicijske zveze, ki so se kasneje združile v DEMOS, že maja 1989 predstavile Majniško deklaracijo 1989. Slednja se je zavzemala za življenje v samostojni in neodvisni slovenski državi. Na naslovnico revije Demokracije smo zato dali nekaj izpostavljenih predstavnikov »starih sil« (Jožefa Školča, Mileta Šetinca, Jožeta Smoleta, Milana Aksentijevića in Jašo Zlobca), ki so v prvi demokratični skupščini srdito nasprotovali sprejemanju zakonov, ki so Slovenijo vodili na poti v samostojnost in neodvisnost v letih 1990−1991, in tudi Kučana, ki je kot predsednik predsedstva Republike Slovenije igral dvojno igro. Še celo 25. junija 1991 je govoril o jugoslovanskem okviru, o čemer podrobno pišemo v nadaljevanju revije. Je pa politično taktično, modro, že pred tem skočil na Demosov osamosvojitveni vlak, čeprav je intimno prisegal na socialistično Jugoslavijo. S tem politično ni rešil samo sebe, ampak tudi tranzicijsko levico in z njo povezana omrežja, ki so se začasno potuhnila.
V sedanjem trenutku tako niti ni presenetljivo, da smo priča populističnim igricam znotraj levičarske vladajoče koalicije (Gibanja Svoboda, SD in Levice) glede obrambnih izdatkov in celo nadvse škodljivim idejam o izstopu iz zveze NATO. Jasno namreč je, da kot suverena in neodvisna evropska država potrebujemo svojo dobro oboroženo vojsko, pa tudi to, da smo del najpomembnejšega obrambnega zavezništva na svetu. Le tako bomo stali in obstali. A da se bomo lahko uspešno razvijali, bomo potrebovali zdravorazumsko odločanje volivcev na državnozborskih volitvah, ki bodo po vsej verjetnosti marca prihodnje leto. In seveda kompetentno desnosredinsko vlado. Brez nje nam grozi vsesplošni kolaps …
