Piše: Petra Janša
Ob branju knjige 1994 Zarota Depala vas avtorjev Janeza Janše in Jožeta Biščaka se mi je v spomin vrnil trenutek, ko sem prvič dobila v roke knjigo Okopi in prebrala drugo poglavje z naslovom »Posledice zamolčane zgodovine’«.
V njem avtor Janez Janša opisuje krvavi pot svojega očeta v Kočevski rog in rešitev iz jame:
»Zvezane so postavili v polkrog pred rob brezna. Brez povelja in brez obotavljanja so zapele strojnice. Iz neposredne bližine. Smrtno zadeti in samo ranjeni, mrtvi in živi so padli čez rob in zvezani skupaj vlekli v globino drug drugega. Janeza (očeta Janeza Janše, op. p.) je veriga teles med sikanjem krogel potegnila navzdol. Čez nekaj časa se je ovedel. Ni bil zadet. Žica, s katero je bil privezan na živo verigo, se je nekako pretrgala. Morda jo je prebila krogla, morda se je strgala med padcem v jamo. Bil je razvezan. Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih. Globel je napolnjevalo stokanje, ječanje in hropenje stotine umirajočih. Mnogi samo lažje ranjeni so umirali, utapljajoč se v lastni krvi in krvi sotrpinov. In od zgoraj so padali vedno novi. Janez se je nekako privlekel do obrobja jame, kjer je bilo nekaj več prostora. Čuti so le počasi spet začeli delovati in zaznavati PEKEL. Po stenah je mezela vlaga, ki je za silo blažila žejo. Čas se je ustavil. Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je bila dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj. Okoli njega so bili očitno zbrani stražarji. Odplazil se je v nasprotno smer. Samo stran od pekla, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče se stekel. Nagonsko je izbiral smer.«
Oče Janeza Janše se je po dobrem mesecu dni PEKLA vrnil domov. Janez Janša je imel leta ’91 očetovo zgodbo ves čas pred očmi kot svarilo, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času.
Janša je storil vse, da pri ustanavljanju slovenske države ne bi bila prelita ena sama kaplja bratovske krvi.
