Piše: dr. Matevž Tomšič, sociolog in profesor
Pred letošnjim kulturnim praznikom se je razvnela debata o vrnitvi Prešernove nagrade pesnici in pisateljici Svetlani Makarovič. To je literarna ustvarjalka prejela leta 2000, vendar jo je zavrnila, ker jo je skupaj z njo prejel tudi slikar pater Marko Rupnik (a ni zavrnila denarnega dela nagrade). Sedaj pa si je premislila in zahteva nagrado nazaj, češ da je to nekaj, kar ji pripada. In ministrstvo za kulturo ji je pri tem pripravljeno ugoditi, saj je zavzelo stališče, da ni razloga za to, da se ji nagrada ne vrne. Želeli so ji jo vrniti kar na letošnji državni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, a se je upravni odbor Prešernovega sklada temu vendarle uprl.
Zagotovo gre za avtorico z nespornimi literarnimi dosežki. Zato je bila tudi podelitev najvišje državne nagrade na področju kulturnega ustvarjanja tedaj zaslužena. Vendar pa je ta oseba v zadnjih letih (v poznem obdobju svojega življenja) znana predvsem po početju, ki je svetlobna leta daleč od kulture – ne glede na to, ali slednjo razumemo v širšem ali ožjem pomenu te besede. Gre za izjave, zapise in dejanja, ki so diametralno nasprotni od dostojnosti, omike, civiliziranosti. Makarovičeva namreč brezobzirno in grobo blati in zmerja vse tiste, ki niso na njeni »valovni dolžini«, ki zavračajo njeno sprevrženo levičarstvo, v okvir katerega sodi tudi poveličevanje nekdanjega nedemokratičnega režima, njegovih nosilcev in njegove komunistične ideologije. Njene tarče so katoličani, desničarji in nasploh vsi tisti, ki ne častijo »pridobitev revolucije«. Makarovičeva je tudi pobudnica bizarne prireditve pod imenom Nosil bom rdečo zvezdo, ki poteka vsako leto – kar je še bolj bizarno – pod pokroviteljstvom mestne občine Ljubljana.
Njena agresivnost in primitivizem se v zadnjem času samo še stopnjujeta. Tako je novinarja Jožeta Možino označila za svinjo, ki »žre, se baše in kozla«; člane Slovenske demokratske stranke pa za podgane, ki jim je treba odtrgati glave. Takšen diskurz je postal njen zaščitni znak.
Vendar tovrstne besede niso največji problem, pa naj si o njih mislimo karkoli. So pač sestavni del svobode govora, ki dopušča tudi tak način izražanja (vsak od prizadetih ima možnost, da prek civilne tožbe poišče svojo pravico na sodišču). Prav tako ni glavni problem sama avtorica. Gre za zlobno starko, polno sovraštva do vseh, ki ji niso po volji. Vendar ji razmere, ki vladajo v današnji Sloveniji, omogočajo, da to svoje sovraštvo zelo dobro trži. Je ljubljenka slovenske leve scene. Dominantni mediji so ji na stežaj odprti. Še vedno prejema prestižna priznanja, kakršno je Ježkova nagrada za satiro (čeprav njeno pisanje – vsaj v zadnjem času – nima nobene zveze s to zvrstjo).
Glavni problem so torej njeni podporniki. Gre za tiste, ki imajo polna usta strpnosti in spoštovanja drugačnosti. Ti tako zelo radi s prstom kažejo na druge in jih obtožujejo nestrpnosti, sami pa promovirajo osebo, ki je postala sinonim za širjenje sovraštva. Oni so tisti, ki ji dajejo prostor v medijih. Oni so tisti, ki objavljajo njene sramotilne tirade. Oni so tisti, ki ji podeljujejo nagrade. In to ne navkljub njeni sovražnosti, ampak prav zaradi nje.
Govorimo o izjemi dvoličnosti tistih, ki se imajo za »progresivne«. To, kar zahtevajo zase in za svoje somišljenike, odrekajo drugače mislečim. Najbolj očitno je to prav pri svobodi izražanja. Medtem ko mora biti »njihovim« dovoljeno praktično vse, pa zelo hitro sprožijo pogrom zoper svoje politične in ideološke nasprotnike. Tako so denimo ovadili medij Nova24TV, ker je v eni od oddaj gledalec pozval ljudi, naj se oborožijo, čeprav ni šlo za pozivanje k izvajanju nasilja (denimo »rezanju glav«), medtem ko je vzklikanje smrt temu ali onemu na levičarskih shodih postalo skoraj stvar folklore.
Očitno se v današnji Sloveniji sovražnost izplača. Pomembno je le, da izhaja iz »pravih« idejnih izhodišč in da je usmerjena zoper »prave« tarče.
