Piše: dr. Matevž Tomšič
Da so nedeljski intervjuji Jožeta Možine med najbolj spremljanimi in najpogosteje komentiranimi oddajami javne televizije, je znano že nekaj časa. Gre za intelektualne debate z zanimivimi gosti, ki na luciden in pogosto provokativen način analizirajo stanje v družbi in pri tem marsikdaj razbijajo stereotipe, ki jih generirajo dominantni mediji. Neredko pa sprožajo tudi ogorčenje tistih, ki se imajo za varuhe »nedotakljivih« resnic.
Slednje se običajno zgodi, ko je sogovorec nekdo, ki se uvršča na politično in ideološko desnico. Nedavno pa je pravi vihar povzročil človek, ki glede na svoj politični historiat nedvomno sodi levo od sredine. Govorimo seveda o nekdanjem predsedniku države, vlade in parlamenta Borutu Pahorju. In kar je na prvi pogled paradoksalno, njegova izvajanja so razburila ljudi z levice, se pravi tistega dela politike, ki naj bi mu tudi sam pripadal (identificira se namreč za socialdemokrata, nekoga torej, ki je bolj levo usmerjen). Vendar vemo, da ga dobršen del slovenskih levičarjev dojema kot odpadnika, če ne celo izdajalca. Nekateri med njimi ga ne sovražijo nič manj kot Janeza Janšo (ki je zanje tako ali tako poosebljenje vsega slabega).
V tem intervjuju se je Pahor kritično ozrl na stanje v slovenski politiki, pri čemer se je še osredotočil na »svoj« politični pol. Dejal je namreč, da politiko levice vodijo centri iz ozadja. Z drugimi besedami, da leve stranke sploh niso avtonomne pri svojem delovanju. S temi besedami politiki s tega pola nikakor niso mogli biti zadovoljni. A uradno je bes levičarjev izzvala njegova ocena, da pri dogajanju v Gazi ne gre za genocid (kar je v nedavnem govoru v Evropskem parlamentu izjavila njegova naslednica Nataša Pirc Musar). To je utemeljil s povsem razumno razlago, da gre sicer na strani Izraela za čezmerno uporabo sile, a je Hamas tisti, ki je izzval oboroženi konflikt.
Vendar je to izzvalo pravi pogrom zoper Pahorja. Po njem je z vso silo udrihal levičarski komentarijat, po njem so udrihali vodilni politiki vladajoče koalicije. In to takšni, ki mu po znanju in sposobnostih do kolen ne sežejo. Ki nimajo pojma o mednarodnih odnosih. Ki verjetno niti ne ločijo med Gazo in Zahodnim bregom. Tako mu je predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič zabičala, da se »z njim piše politika brez hrbtenice«. Kakšna »hrbtenica« pa je potrebna za to, da »tuliš z volkovi«? Nasprotno, pogum je potreben za to, da se zoperstaviš pristranskim razlagam dogajanja na Bližnjem vzhodu in protizraelski histeriji, ki jo zganjajo vladajoča politika in njeni medijski pribočniki.
Borut Pahor je trn v peti levičarjev zato, ker ne sledi njihovi radikalni, s komunistično nostalgijo zaznamovani agendi. Je edini vidni (ta čas sicer nekdanji) politik na tem polu, ki ni pod vplivom postkomunističnih centrov moči in ki si je prizadeval delovati neodvisno od njih. In moteč je tudi zato, ker še vedno uživa zelo velik ugled v javnosti in čigar beseda ima veliko težo. Zato se bojijo, da bi se znova politično angažiral, kar bi utegnilo močno premešati politične karte. Nikakor ne v njihovo korist!
Pahorjevih političnih dosežkov seveda ne gre idealizirati. To velja še posebej za njegovo vodenje vlade. Tudi pisec teh vrstic sem bil večkrat kritičen do njega v tistem času. Kot sam priznava, se je soočal s številnimi ovirami – znotraj lastnega političnega pola. A nikoli mu ni bilo mogoče odrekati dobronamernosti. Vsekakor pa je bil zgled zmernosti in vključevalnosti, ki se je izogibal takšnim ali drugačnim ekstremizmom. Kot eden redkih je bil deležen naklonjenosti in spoštovanja ljudi, ki so pripadali nasprotnemu političnemu polu. Bil je primer človeka evropske socialdemokracije, kakršna je nekoč bila (a sedaj na žalost izginja). Slovenski politiki vsekakor manjka ljudi, kot je on.
