8.8 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Mitja Iršič: Partijci po desetletjih zatišja znova sanjajo o socialistični republiki Sloveniji

Dušan Šinigoj, zadnji slovenski predsednik v okviru komunističnega totalitarizma, je zadnjič za Dnevnikov Objektiv povedal nekaj pomenljivih stavkov.  Takole je rekel: “Šel sem glasovat in glasoval sem za samostojno Slovenijo. Natančno sem vedel, za kaj glasujem, drugi Slovenci pa morda niso vedeli. Demos je takrat že jasno povedal, da gremo v spremembo družbenega sistema. Niso pa povedali, kako nameravajo spremeniti sistem. Niso povedali, za kakšno vrsto privatizacije gre, za denacionalizacijo, da bomo imeli zaprta podjetja. Tega niso povedali. Na referendumu za Nato pa sem glasoval proti. Z ženo se udeleživa vseh volitev, glasujeva pa za Levico.”

 

Dal bom dva postulata, za katera verjamem, da sta resnična:

  • Dušan Šinigoj ne bi upal istega povedati 8. maja 1989, ko se je na Kongresnem trgu brala majniška deklaracija
  • Dušan Šinigoj ne bi upal istega povedati 26. decembra 1990, ko so se na istem mestu brali rezultati plebiscita o samostojnosti Slovenije

Zakaj ne? Ker smo bili Slovenci med letom 1989 do 1991 veliko manj tolerantni do “socializma s človeškim obrazom”, kot so nam ga prodajali takratni oblastniki. Kako ne bi bili, saj smo se ga v dobrih štirih desetletjih prav pošteno najedli. Romunska lekcija je bila tako živa, da je še vse smrdelo po smodniku tistih pušk, ki so v sebi nosile nakopičen bes izgubljenih, osiromašenih generacij. Tri desetletja kasneje je vse drugače. Danes Slovenija gospa srednjih let ne pomni več, da so jo v mladosti na poti domov iz kina posilili ruski vojaki. Zato zopet sama zahaja v temačne predele mest misleč, da se ji nič ne more zgoditi.

Slovenci so z izhodom iz Jugoslavije zavrnili tudi Šinigojev svetovni nazor
Takratni politkomisar Dušan je najbrž dobro vedel, da ni dobro provocirati prostega trga lačnega ljudstva. Partijske predstave o “odprtih” ljudskih podjetjih so takrat intimno razumeli, saj so jih vsak dan čutili v denarnici. Verjamem, da Dušan res intimno verjame v socialistično idejo – zakaj bi drugače danes volil za eno od dveh strank, ki promovirata propadli socializem 20. stoletja z ekološkimi inovacijami. Verjamem pa tudi, da je leta 1990 vedel, da z izhodom iz Jugoslavije Slovenci ne zavračajo le pansrbske komunistične diktature, ampak tudi Šinigojev svetovni nazor, v katerega je tako zelo verjel, da je postal sestavni del mašinerije, ki ga je institucionalno implementirala. Seveda to ne velja le zanj – enako bi si upal trditi o vseh reformiranih komunistih, ki so si takrat nadeli simpatično ironični naziv – Stranka demokratične prenove. Gibanje SDP je bilo zelo pretkano gibanje. Če bi bilo pogumno, kot njihovi v Moskvi izurjeni predniki, bi prišli na Kongresni trg in povedali: “Slovenci! Smo za samostojnost naše dežele. A nismo za to, da se odrečemo pridobitvam revolucije. Nismo za to, da bi se odpovedali socializmu. Denacionalizacija odpade. Tovarne ostanejo delavcem!” Pa tega niso rekli. Ne socialistični Dušan, ne letalski navdušenec Janez, ne pragmatični Milan

Kučan na Trgu republike ni upal izreči, da uvajajo novo socialistično republiko
Ta tistega usodnega junijskega dne leta 1991 ni prišel na današnji trg republike, takratni trg revolucije, in slovesno razglasil: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri se začne nova socialistična republika.” Nikakor. Govoril je o vpetosti slovenskega naroda v sodobno svobodnjaško Evropo. Kakšna Evropa pa je že to bila? Kaj je bilo leta 1991 “sodobno”? Nacionaliziranje in državno obvladovanje gospodarstva? Petletni ekonomski plani? Kolhozi? Delavske kooperative? Ne. Nasprotno. Železna zavesa se je rušila, najprej v Berlinu, nato povsod drugod. Narodi, ki so štiri desetletja stagnirali pod trdim škornjem sovjetskega diktatorskega socializma, so se prebujali v nov jutri, za katerega so si bili vsi edini, da bo kapitalističen. Poljska, Češka, Slovaška, Vzhodna Nemčija, Madžarska, Romunija …

Ne, nismo govorili o novi pomladi narodov, narodi so bili že dobro definirani in vsaj na videz neodvisni od matere Rusije. Prebujati se je začel kapitalizem. Blagovna menjava, prosti trg, konkurenca, zasebno podjetništvo, uvoz tujih blagovnih znamk, investicije tujih korporacij, preoblikovanje in denacionalizacija starih okorelih komunističnih industrijskih pogorelcev. Evropa se tedaj, ko je Milan Kučan govoril o sodobnosti, ni spreminjala v socialistično tvorbo, ampak ravno obratno – začeli so se prvi koraki v enotni kapitalistični trg svobodnih ljudi. Tudi on je takrat to vedel in zato v govorih ni uporabljal nobenih ekscesov iz svojih temnih dni, ko je bil še šef CK ZK in ko je še “preverjal” ali bi se lahko komunistična Jugoslavija ohranila vsaj kot konfederacija, če že ne federacija.

Ves Centralni komite Zveze komunistov je bil tiho
Milan Kučan ima namreč dar, ki si ga deli z dobrimi komiki – zna prebrati občinstvo. In vedel je, da so tam pred njim s slovenskimi zastavami mahali ljudje, lačni ne le osebne, ampak tudi ekonomske, od države neodvisne, svobode. Zato je bil tiho – čeprav kapitalizem, podobno kot samostojnost, ni bil njegova intimna opcija. Kot so bili tiho razni magnifični jugofilni umetniki, ki so s figo v žepu čakali, da zanos slovenstva, zanos kapitalizma, zanos svobode izzvenijo. Tudi Dušan takrat ni rekel nič. Tudi Stane Dolanc ne – še ta je vedel, kot je rekel enkrat v sedemdesetih, da v tej deželi vladajo komunisti, in če ne bi oni, bi nekdo drug. Vedel je, da je zdaj končno čas za tisto nekaj drugega. Ves centralni komite zveze komunistov je bil prav tako aktiven in živ kot v najhujših časih totalitarne represije. A je bil tiho.

Bil je tiho in počakal, da se njihovi poberejo in rdeči imperij potuhnjeno ustvarijo znova, s čisto majhnimi koraki, ki jih prvih 10 let ni skoraj nihče opazil. Z rdečimi direktorji. S trajno blokado denacionalizacije hrbtenice slovenskega gospodarstva. S PID-ovskim ropom, kjer so roparjem izdatno pomagali levi ideologi, ki so ljudem razlagali, da so certifikati ničvreden kos papirja. Prevara je bila dolgoročen projekt – v angleščini temu pravijo “the long con”. Žrtvi ne ukradeš avta, ampak se z njo poročiš in ji ukradeš pol premoženja.

Rdeča palača se je znova sestavila
Kar 23 let so morali čakati na svojo stranko v parlamentu. Prišla je Levica, kmalu za tem se je povsem radikalizirala še SD. Nato so se popartizanili in nacionalno interesno demagogizirali tisti, ki so se nekoč skrivali pod dežnikom Drnovškovega kvaziliberalizma. Vmes so prišli tajkunski mediji. Pa povsem levo politično nastavljen programski svet nacionalne televizije. Nova komercialna televizija v lasti državnega podjetja. Od reklam državnih firm odvisna največja komercialna televizija. Zato danes lahko gromovniško rohnijo, ker vedo, da jih bodo mediji pokrili, hkrati pa so spoznali, da so Slovenci s prehodom generacije končno pozabili, kako bedno smo živeli v socializmu. Zato si danes Dušan upa povedati to, kar je leta 1991 držal globoko v sebi. Zato si danes stari partijci ob Ruski kapelici upajo biti tako ostudno rusofilni kot jugoslovanski komunisti pred zaigranim sporom Stalin-Tito. Zato si danes evroposlanci in sodniki upajo nositi majico latinskoameriškega serijskega morilca Che Guevare. Zato si vrhovni državni tožilec upa demonizirati kapitaliste in se politično radikalno-levo opredeliti. Zato si poslanec upa na socialnih omrežjih pisati o teranju kapitalistov v morje z bajoneti.

A ta element slovenske družbe je bil zmeraj latentno prisoten. Mediji, ideologi, odcveteli partijci, prodani ekonomisti, pokvarjeni politiki, anarhosocialistični filozofi, politični falirani študenti z dunning-krugerjevim sindromom in oportunistično parazitski našistični gospodarstveniki so ga le ponovno aktivirali. Prisoten je bil vse od tistih usodnih anti-imperialističnih dni, ko so se balkanski komunisti začeli boriti proti Veliki Britaniji, ZDA in Franciji – boj, ki ga bijejo še danes, navadni smrtniki pa z njimi. Le 20 let sodobne zgodovine od osvoboditve naprej je ta boj potekal po tiho. Danes pa – ko poslušamo, kaj si CK ZK-jevci zopet upajo povedati v javnosti – pa zopet na glas. Hudičevo naglas. Strašljivo na glas. Socialisti globalno kot med leti 1939 in 1941 zopet sanjajo o nacionalno-internacionalnem tisočletnem socialističnem rajhu. Lokalno pa o socialistični republiki Sloveniji. Sanje o distopični solidarnosti v revščini in vladavini najbolj enakih med enakimi. Veliko srečo imamo, da je Rusija geografsko tako daleč in EU tako blizu in da nas je sila inercije potisnila v zahodne mednarodne povezave. Le to nas bo rešilo pred tem, da vedno bolj pogumni revolucionarji zopet ne začnejo razmišljati, ali je morda 33. člen ustave do delovnega ljudstva nepravičen. Od tam naprej pa je le še neprijetno kratek korak do trenutka, ko bi najbolj strastni, najbolj blazni in najbolj pogumni med njimi v navalu razrednobojnega zanosa znova začeli odpirati tiste rudniške jaške …

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine