9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Mitja Iršič: Država v turizmu je kot država v vaši spalnici

Konec poletja sem noč preživel v hotelu Histrion, ki je v komunizmu kot Bernardin veljal za enega od draguljev naše obale. Slovenskemu plansko-gospodarskemu državnemu turizmu se po navadi izognem v dolgem loku, a sem prenočišče dobil kot brezplačni kupon na nagradni igri in sem ga bil prisiljen izkoristiti nekje na slovenski, hrvaški, bosenski ali črnogorski obali. Ker sem že pozabil vse lekcije iz srbohrvaščine, ki smo se je morali v OŠ še v samostojni državi učiti (bizarno, vem!), sem se raje odločil za naš biser pod soncem. Histrion je bil edini, ki je ponujal tudi polpenzion in razgled na morje, zato sem izbral tega.

 

Prvi obrisi tega, kar se bo zgodilo kasneje, so se začeli kazati, ko sem hotel rezervirati sobo. Ker je šlo za darilni bon, rezervacije nisem mogel opraviti tako, kot to počnemo v 21. stoletju (Booking, Trivago). Fant na rezervacijski številki Hotelov Bernardin mi je rekel, da nisem poklical prave številke (našel sem jo na internetu), in mi dal drugo številko, kjer lahko opravim rezervacijo. Ko sem poklical drugo številko, je bila gospa na drugi strani izredno začudena: “Prosim? Mi nimamo nič s tem hotelom. Mi smo hotel Apollo.” “Aha … zakaj pa mi je dal vašo številko?” Kdo bi vedel … Na koncu mi je uspelo s pomočjo e-pošte.

Nisem imel dobrega občutka, ampak sem mislil – eno noč bom že zdržal. Ko sem prišel tja, me je pričakal receptor, v maniri tečnih kelnaric v zakajenih bifejih, kot smo jih poznali v časih samoupravnega socializma. Gospod, ki ti je dal dobro vedeti, da si mu v napoto oziroma da predstavljaš oviro do čikpavze. “Rezervacija?” *globok vzdih* “Osebni dokument, prosim.” Dobim ključ. Nobenih navodil, ki sem jih vajen iz hotelov v tujini, nobenih prijaznih besed ali vprašanja, če lahko kakorkoli pomaga. Odnos v smislu: “Eto – tule imaš sobo, buržuj – jaz si je ne morem privoščiti s svojo plačo.” Pa sem šel in prišel v sobo, ki je v prospektu ponujala “razgled na morje”. Odprl sem vrata na balkon, kjer me je pričakal pogled na notranjo marino in trgovine na drugi strani. Šel sem nazaj in po kratkem prepiru dobil sobo z razgledom na morje – za doplačilo. Opisi in slike v prospektih so očitno kot slike McDonald’sovih hamburgerjev – simbolične. Končno sem odklenil zastarelo ključavnico prave sobe. Kar milo se mi je storilo pri srcu. Pa ne zaradi razgleda, ki je bil – roko na srce – res izvrsten, ampak zaradi opreme v notranjosti. Kot da bi zagrizel v Proustovo magdalenico iz zbirke romanov À la recherche du temps perdu, me je notranji interier spomnil na pretekle čase, ko smo še kot otroci vozili BMX-e in zobali neokusen jugoslovanski čips, medtem ko so samoupravljavci uspešno uničevali še zadnje ostanke slovenske podjetniške odličnosti iz Avstro-Ogrske. Kaj sem videl? Televizija tako majhnega formata, da bi jo lahko že skoraj uporabljal za tablico. Itison iz zgodnjih osemdesetih. Omare iz zlizano ranjenega lesa, za katerega se je zdelo, da je bil priča marsikateri aferi CK-jevskih politkomisarjev, ki so si v zlatih časih tja vlačili kurbe iz Čakovca. Neka plesni podobna črnina v kotih. Lampe in okraski iz kičasto pozlačene litine, ki je prav nemarno oksidirala. Stene z rjavimi madeži, očitno iz zabetoniranih železnih profilov, ki so začeli rjaveti. Telefon na žico, z gumbi, ki so bili leta 1987 najbrž višek tehnike. Tipičen smrad po zatohlem starem pohištvu, kot v pisarni kakšnega lokalnega SDK-ja, kjer je plesen napadla gore map in knjig, zloženih v omare. Še morska sapica od zunaj se je morala truditi dve uri, da je bil prostor vsaj približno pripravljen za bivanje. Neugledna, na grobo modro obarvana vhodna vrata, kot vhod v skladišče, kjer hranijo sode mazuta in bitumna. Črn, popraskan sef kot iz hladnovojnih filmov o Jamesu Bondu. Vrata na balkon, kjer je nešteto muh, komarjev, pikapolonic in strigalic našlo svoj prehitri konec, čistilki pa se ni zdelo vredno, da bi jih odstranila, ampak je prostor pustila nedotaknjen kot tempelj za vse padle, na vstajenje upajoče insekte. Temne zavese, kakršne je v stanovanju imela moja babica – tiste s posebnim slovanskim vzorcem, ki je bil tako vseprisoten v socialističnih rajih od Vladivostoka prek Varšave do Skopja. Komaj sem prišel, pa sem se že veselil, da bom jutri pri check-outu zopet prišel nazaj v leto 2019.

Hotel za jugonostalgike
Ta hotel je za jugonostalgike obvezna postaja. Kar naenkrat bo gosta katapultiralo nazaj v čas, ko je imel še vzdržno erekcijo. Časovna kapsula iz leta 1984 je prepričljiva. Pravkar so se končale Olimpijske igre v Sarajevu. Vlado Kalember in Isolda sta propadla na Evroviziji s Ciao Amore. Vozimo na bencinske bone. Kavo, pralni prašek in Milko švercamo čez mejo iz debele Berte. Jugo 45 so mokre sanje povprečnega proletarca, pa ne more in ne more zbrati dovolj, da bi zanj zamenjal odsluženega fička. Sprehaja se po promenadi med Lucijo in Piranom ter zamišljen gleda v sobe takratnega hotela Bernardin, kjer si visoki partijci za razliko od njega lahko privoščijo jugoslovanski stil prestiža. Jani Golob se ravno v studiu trudi prepakirati What a Feeling sintisajzerskega kralja Giorgia Moroderja v naslovno pesem filma Poletje v Školjki.

Leta 1984 je ta hotel res imel sloves. Prodajal je razgled. Najbrž predvsem petičnim potomcem tistih, ki so buržuje 39 let pred tem metali v rudarske jaške – generacije otrok, s katerimi sem se družil v zgodnjem otroštvu konec osemdesetih, so morje večinoma videle le na razglednicah. Če je tja zašel kak tuj gost, so ga privabile nizke cene v komunistični gramozni jami, ki je leta 1983 skoraj nasedla, tako kot danes Venezuela, pa jo je rešil IMF z novo tranšo posojil (balkanski komunisti so bili takrat zaradi še trajajoče hladne vojne zahodnim državam še pogojno koristni). Tako domači kot tuji gostje so bili takrat zaradi razgleda pripravljeni požreti slabo postrežbo jugoslovanskega stila, slovanski smisel za notranji interier, umazanijo in manko raznolike ponudbe. Danes pa se piše leto gospodovo 2019.

Tuji gostje niso zadovoljni
Ko se počasi poslavlja generacija boomerjev in vajeti prevzemata generacija X in milenialsi, se število tehnološko osveščenih pomika proti 50 odstotkom, s tem pa se spreminjajo tudi navade. Vedno več ljudi rezervira hotele in apartmaje pri mednarodnih spletnih rezervacijskih centrih. Namesto da bi za nasvet vprašali turistične agencije, se o kakovosti ponudbe prepričajo samo z listanjem med komentarji bivših gostov. 4 zvezdice danes na svetovnem nivoju prinesejo določena pričakovanja. Na Kitajskem, v ZDA ali v Singapurju je hotel s štirimi zvezdicami na takšnem nivoju čistoče, modernosti in profesionalnosti osebja, da se že nevarno približuje nadstandardu Hiltonov, Sheratonov in Grand Hyattov. Že nekaj slabih odzivov na Bookingu lahko pomeni razliko med polno zasedenostjo tudi izven sezone in popuste za neizkoriščene kapacitete. Ljudje berejo in po navadi najprej začnejo brati grozljivke z eno zvezdico – šele ko pridejo do tistih opisov s tremi zvezdicami, si oddahnejo in si rečejo, okej, to je sprejemljivo. Sploh pri nastanitvah nad 150 evrov, kjer sprejemljivo ni dovolj – ponudba mora prevzeti. Slovenci bi se radi vsi po vrsti šli butični turizem – tudi državni samoupravljalci. Za butično ponudbo pa ne prodajaš le razgleda in narave, ampak celotno izkušnjo, ki se začne z brezhibno obdelanim interierjem in osebjem, ki je tako prijazno, pristno in zadovoljno s svojim delom, da bi si ga želeli povabiti domov, in seveda točno izdelanim imidžem, kaj se gostu prodaja. Da bo vzel točno ta hotel, ne pa podobnega čez cesto. Pri omenjenem hotelu vsi hvalijo lokacijo, predvsem razgled z balkonov, s pogledom na morje (takšnim, za katerega so mene najprej hoteli prikrajšati), kritizirajo pa zastareli interier, prijaznost postrežbe, raznolikost ponudbe in visoko ceno za ponujeno storitev. Slovenski gostje, kritizirajo manj – morda tudi zaradi lokalpatriotizma. Tuji gostje pa puščajo odzive kot so: “Zelo retro hotel, oprema je iz prejšnjega stoletja”, “Osebje ni prijazno”, “V sobi so bile mravlje/ščurki”, “Umazana soba”, “Hotel, potreben obnove”, “Odrgnjeno pohištvo”, “Na balkonu grdi umazani plastični stoli”, “Ni grelca za vodo v sobi – ko smo naročili kavo v kavarni, nismo smeli v sobo – kavo smo morali spiti pred osebjem.”

Država – dokazano najslabši upravljalec gospodarskega premoženja
Glejte, butični turizem je kot pravna država. Če povprečni balkanski kleptokratski izrojeni vukojebini rečemo “pravna država” in tako napišemo v nek dokument, ki naj bi predstavljal ustanovno listino te države, to še ne pomeni, da smo dobili pravno državo. Podobno tudi turizem še ni butičen le zato, ker je Slovenija geografsko lepa in čista. Slovenci se tega do neke mere v zasebnem turizmu zavedamo – tisti, ki že desetletja upravljajo z apartmaji, kmečkimi turizmi in uspešnimi restavracijami, dobro vedo, kakšna krvava pot je do zadovoljnega petičnega gosta, ki ga zmoti vsaka nit pajčevine v kotu sobe in grča v stranski deski postelje. A v povprečju še vedno živimo v družbi, kjer je za storitveno industrijo dobro prav vse. Neizobraženi študenti, ki kelnarijo – tudi po prestižnih kavarnah –, se pozibavajo in glasno pojejo ob ritmih Cece, medtem ko se zraven kolegom pritožujejo – pred gosti –, kako jim ni za delati, kako so stranke tečne in kako komaj čakajo, da gredo domov. Večina gorenjske regije in ljubljanske petične kavarniške scene deluje na tak način. Gost je nadležna ovira, ne raison d’etre njegove službe. Mentaliteta polovičarskega gostinstva se je zajedla v ta narod kot hepatitis C. Neopazno, a smrtonosno. Smo tik pred tem, da pod Šarčevo vlado konsolidiramo hotele v hotelski holding. Država – empirično dokazano najslabši upravljalec gospodarskega premoženja – bo hotelsko industrijo oplemenitila, nato pa prodala naprej. Tako kot je oplemenitila Muro, Elan, TAM, Adrio, državne banke in Telekom Slovenije.

Si želite tako dinamično panogo, kot je hotelirstvo v državi lastni? V lasti sistemov, ki so znani po statičnosti, kadrovskem nepotizmu, pomanjkanju motivacije zaposlenih in katastrofalnem pomanjkanju vizije? Preden je Batagelj prevzel Postojnsko jamo, je bila ta črna luknja javnega denarja. Kot so danes Lipica in nešteto propadajočih gradov. Danes je svetovna uspešnica, ki jo kitajski CTrip omenja kot obvezno postajo v Evropi. Takšna transformacija tudi v benevolentni, dobro misleči državi ni mogoča v državnem lastništvu, saj si država iz fiskusa enostavno ne more privoščiti takšnih investicij, niti nima kadra, še manj pa denarja, ki bi motiviral zaposlene. Ljudje z vizijo ne delajo za državo – že zdavnaj so jih najeli zasebni podjetniki in jih izven okornega javnega plačnega sistema ustrezno nagradili ali pa so tudi sami postali bogati nosilci turističnih dejavnosti. Država v turizmu je tako bizaren koncept kot država v vaši spalnici. Levičarji se te floskule spomnijo vsakič, ko gre za pravice skupnosti LGBTQ (čeprav se ta skupnost res nima več za kaj boriti, saj ima že prav vse pravice, ki jih imamo vsi državljani). Ne želijo si države v spalnicah, želijo pa si jo v hotelskih sobah? Zakaj je to tako zgrešen koncept?

Slovenci slabi gostitelji, razen za migrante
Slovenci po svoji naravi nismo dobri gostitelji. Tujcev načeloma ne maramo, le tisti levo usmerjeni se morajo občasno pretvarjati, da so jim nekateri od njih neznansko všeč – a le zaradi političnega sprenevedanja. Tega je hitro konec, ko govorimo o nebegunskih tujcih. V ekonomiji je nacionalizem najhujši na levici. Še domačine sprejemamo le tiste iz naše intimne sfere. Kot drugi slovanski bratranci težko pokažemo ameriško sproščenost in empatijo do sočloveka. Poleg tega živimo z od leta 1945 amputiranim smislom za podjetništvo – ali brez motivacije delamo v državnih službah ali pa za bogate zasebnike, katerim iz razrednobojnih vzgibov ne zaupamo. Zato so naveličani receptorji v hotelih, zdolgočasene prodajalke v Mercatorju in glasno pojoči natakarji v gostilnah naša normalnost. Gost ni kralj, ampak sovražnik. Ovira na poti do odhoda domov. Da se v turizmu res potrudimo, potrebujemo zares dobro motivacijo. To pa dobimo le na dva načina: tako, da smo lastniki lastne turistične ponudbe, ali pa da smo dobro plačani in naučeni, kako se obnašati. Državne gospodarske družbe so najboljši teren za rejenje stagnacije, lenobe in smisla za večvrednost. Iz Slovenca v državni družbi privre vse najslabše, kar ga je naučil komunizem: delaj le, ko gleda šef, saj je vse skupaj itak brezveze, če delaš ali ne. V turizmu pa še doza samozadostnosti v smislu: “Smo raj na zemlji. Tujci so lahko srečni, da jih sploh sprejmemo!” Državni hotelski holding, domislica severnokorejskega stila, bo poskrbel, da nikoli ne bomo dosegli svojih pravih potencialov, ki so glede na naravno danost dežele resnično vrhunski. Ker ravno vlada globalna konjunktura in se izgubljeni oportunitetni stroški dajo lepo maskirati z relativno dobrimi rezultati, se bomo še težje izvlekli iz večnega cikla povprečnosti. A svet gre naprej. Kako dolgo se bomo še valjali v naši povprečni mlakuži samozadostnosti in se čudili, zakaj, hudiča, nas svet prehiteva? Pristanek bo trd. Kriv pa ne bo neoliberalizem, niti tuji gostje. Krivi si bomo sami. Ker mislimo, da je povsem normalno, če bi državna letalska družba goste pripeljala v Slovenijo, kjer bi jih potem državno reguliran taksi (Uber, go home!) odpeljal v državni hotel, kjer bi jedli le živila, ki so jo kot NašoDobroHrano požegnali reformirani komunisti, zraven pa bi poslušali glasbo, ki jo država dovoli predvajati državnim radijskim postajam. Tale igra ne bo trajala večno.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine