Vas je bilo kdaj sram, da ste Slovenec, da ste Evropejec, da ste belec? Ne, to ni začetek kakšnega aktivističnega levičarskega pamfleta o zahodnem kolonializmu. Postavljam legitimno vprašanje, ker opažam, da je zmeraj več ljudi sram, da so del zahodnega kontinuuma. Pa jih ne bi smelo biti. Nasedli so politični propagandi, ki dominira zadnjih 10 let. Tako kot znotraj slovenskega dnevnopolitičnega lutkovnega gledališča med domačimi levičarji velja nenapisano dogovorjeno pravilo, da je za vse zlo slovenske tranzicije krivo obdobje 2004-2008, tako na globalni ravni med levo politično inteligenco velja, da je zahodna civilizacija na nikoli povsem natančno definirani – a vedno s kolonializmom in kapitalizmom povezani – stopnji kriva za vsa gorja tega sveta.
Zadnji dogodki, ko je (medijsko krščeni) “skrajni desničar” pobil na ducate novozelandskih državljanov, so nas zopet spomnili na to, kako zelo nekateri “naši ljudje” sovražijo svojo civilizacijo. Hkrati pa smo spoznali, da se globalni mediji niso naučili prav ničesar iz primera Jussija Smolettsa, ki se je lagal, da sta ga v Chicagu napadla dva Trumpova podpornika. Ameriški mainstream mediji se na vse pretege trudijo, da bi Brentona Tarranta povezali z legitimnim konservativnim gibanjem v ZDA ter seveda z vseprisotnim Donaldom Trumpom. Evropske publikacije pa se bratsko na drugi strani luže trudijo Tarranta predstaviti kot enega izmed obrazov evroskeptičnega, nacionalističnega gibanja, ki ga že več let skušajo preko kravjih analogij povezati s fašizmom. Čeprav sebe raje uvršča v krog ljudi, kamor spadajo Tanja Fajon, Dejan Židan, Milan Kučan – se pravi med socialiste. Kdo je bil Brenton Tarrant, kaj ga je napeljalo v ta grozovit zločin, bomo v naslednjih mesecih diskutirali do smrti. Njegovi manifesti so nekoherenten bulšit, ki včasih nasprotuje samemu sebi, zato se iz njih ne bomo veliko naučili.
No, nekaj stvari pa vendarle že vemo:
- Fant se je očitno znašel v zagati, v kateri se znajdejo vsi ljudje z rasistično nacionalističnimi tendencami. Namreč, da edina pot v rasno kompartmentalizirano utopijo vodi skozi enega od socializmov. Zato sta tako nacionalni kot internacionalni socializem siamska dvojčka.
- Evropske in ameriške socialiste lahko ideološko lažje povežemo z Josipom Stalinom in Vladimirjem Leninom kot Brentona Tarranta s konservativci, globalno zbranimi okrog Trumpove administracije.
- Razlika med Brentonom Tarrantom in islamskimi skrajneži pa je večja, kot si na prvo žogo nekateri predstavljajo. Njegov manifest je zmeden pamflet različnih idej, zbranih okrog rasne superiornosti, kolektivne prisile, ekologije in redistribucije. Svet muslimanskih skrajnežev je drugačen. Verzi, ki jim verjamejo, so koherentni in kljub svoji bronastodobni divjaškosti povsem legitimen pogled na svet. Za tiste, ki dobesedno verjamejo v koran in hadise, ni pokol nedolžnih v Bataclanu nič manj logičen kot smrtna kazen za pedofila, ki je umoril otroka. Imami po svetu, ki prodajajo razvodenelo različico islama, se spopadajo z izvirno težavo, da je jedro njihovega nauka intrinzično okupatorsko, teritorialno in sovražno do soljudi. Zato morajo na nek način najti podoben izhod, kot so ga judje pri relativizaciji svoje podobno barbarske tore (stare zaveze). Zaenkrat jim ni uspelo in še zmeraj velja, da so najbolj zvesti dobesedni sledilci svete knjige muslimanov pripadniki ISIS, talibani, mučeniki al-Akse in teroristi al-Kajde. Brenton Tarrant si z njimi ne deli koherentne ideologije. Njegov manifest je gora nasprotujočih si idej, ki na eni strani kažejo mešanico legitimnih skrbi in shizofrenih nagnjenj, na drugi strani pa tendenco do posploševanja in vlečenja vzporednic med nepovezanimi idejami, ki hitro ustvarijo sliko sveta, ki zdravemu umu ne bi bila logično konsistentna. Nekateri islamski teroristi so psihopati ali duševni bolniki. Večina pa je – kot je pokazala študija, ki je psihološko preučevala bivše teroriste al-Kajde – povsem normalnih ljudi, razen v tem, da dobesedno verjamejo verski skripti. Na drugi strani so teroristi tipa Tarrant skoraj vedno, če ne prav vedno naknadno diagnosticirani s shizofrenijo, sadistično psihopatijo, asocialno motnjo ali kombinacijo katere od teh. Le tako njihov nekoherenten svet postane koherenten.
- Najpomembnejša ugotovitev: zahodni mediji so z brezsramnim politično motiviranim poročanjem, da je Tarrant nekakšen podaljšek zahodnega, na novo prebujenega nacionalizma in celo konservativnih vrednot, postali agitprop skrajne levice, ki skuša argumentum ad hitlerum na vsak način dobiti kulturno vojno proti desnici. Ker se je fiskalni konservativizem v spregi s prostotržno ekonomijo izkazal na zmagovalnega konja, je levica povsem obupana v poskusih, kako dobiti moralno bitko, če že izgublja vojno številk, dejstev in logike. Svetovni mainstream mediji so tako postali ne le servilne izpostave levih demagogov, ampak sovražniki zahodne civilizacije – kot stereotipni židi, ki sovražijo sami sebe, sta zahodna leva inteligenca in medijski imperij, ki ji pripada, začela sovražiti kulturo in izročilo svoje lastne civilizacije.
Ta zadnja točka pa je bistvo misli iz iz uvoda. Flavor du jour sodobne levice je izročilo, da je zahodna civilizacija kriva za vse gorje na svetu.
Za kolonizacijo – čeprav so kolonizirale prav vse dominantne civilizacije, s tem, da je recimo muslimanski kulturni kontinuum to počel na veliko bolj barbarski način; pa zopet se priročno pozablja, da je evropski kolonializem poleg dominacije prinesel tudi tehnološki, družbeni in gospodarski napredek, od katerega imajo še danes vsi nekaj – razen tisti “osvobojeni” v Zimbabveju in Liberiji.
Za svetovno revščino – čeprav je bila revščina 99,99 odstotka prebivalstva skozi vso zgodovino človeštva standard, ki ga je uspela na bolje spremeniti komaj industrijska revolucija, ki pa je bila sama otrok zahodnega kapitalizma.
Za pokol ameriških staroselcev – čeprav je v izročilih plemen dobro dokumentirano, da Indijanci pred Kolumbom tam niso sadili rožic in živeli v sožitju z naravo, ampak da so bili prav konkretno barbarsko genocidni do konkurenčnih plemen. In čeprav njihovi potomci še danes pobirajo reparacijske socialistične sadove trpljenja njihovih prednikov.
Za vojaške intervencije na Bližnjem vzhodu, ki naj bi bile povod za islamske skrajneže – čeprav je dovolj dokazov, da bi skrajneži delovali z ali brez intervencij (v to nas tudi sami prepričujejo, pa jim ne verjamemo). In čeprav nam je socialistični pacifist Obama dal dobro lekcijo, kaj prinese globalni pacifizem, ko se je umaknil iz Iraka in se hkrati odločil, da ne bo posredoval v Siriji, s tem pa postal krstni boter Islamske države.
Ni je težave na tem svetu, ki je ne bi bilo mogoče pripisati mitskemu kolektivu starejših, premožnejših, belih, cis moških. Cenzorski aparat kitajskega politbiroja ne blokira tujih strani samo zato, da se ne bi govorilo o pokolu na Tiananmenskem trgu ali o neodvisnosti Tajvana. Ena od osnovnih nevarnosti, ki jo izpostavljajo njihovi strategi, je zahodna tendenca do historičnega nihilizma – ne le priznavanja lastnih napak, ampak celo njihovo umetno zgodovinsko napihovanje, da bi se takšne napake zgodovinsko identificirale kot glavni razlog za negativne civilizacijske premike. Seveda imajo kitajski komunisti okoli tega lastno računico, saj imajo kar precej masla na glavi, kar se tiče kršenja človekovih pravic in avtokratskega zatiranja interesnih skupin. Zato je zadnja stvar, ki jo potrebujejo, da njihovi internetni uporabniki iz zahodne medmrežne kulture uvozijo tendenco sodobnih zahodnih levičarjev, da sami sebe vidijo kot krivce za vse globalne težave, ki tarejo sodobne ljudi. Kitajskim medijskim cenzorjem se zdi ta aspekt zahodne kulture še bolj nevaren kot uvoz resnic o Maovem velikem socialističnem skoku, vojaških posredovanjih proti lastnemu ljudstvu in študije o samoopredelitvi Tibeta. Življenje v informacijskem mehurčku je posledica partijskega nagona po samoohranitvi.
Je pa ironično, da si prav takega mehurčka včasih po tiho, včasih pa kar na glas želijo zahodni socialisti. Prav tisti, ki so sodobno misel zahodne civilizacije okužili s historičnim nihilizmom, ki zdaj najeda korenine našega skupnega obstoja.
Ne dovolimo, da Breivike in Tarrante povezujejo z desnim esteblišmentom
Torej, dragi prijatelji … smo še lahko ponosni na svojo kulturo? Nas bi moralo biti sram, ker smo glavni krivci, da svet še ni postal utopija bratstva in enotnosti? Po mojem mnenju ne. Po mojem mnenju smo lahko ponosni, da smo del evropske tradicije, ki je spremenila svet. Ponosni smo lahko, da Brenton Tarrant ni del našega izročila humanizma, tehnološke naprednosti in splošne strpnosti, Abu Bakr Al Bagdadi, Mohamed Atta in Anis Amri pa so še kako del izročila pan-arabske teokratske kolonialne tradicije, ki jo pod pretvezo vere po svetu širijo z nafto bogati zalivski despoti. Nič ni narobe če se identificiramo s “svojimi” ljudmi.
Ne sme nas biti sram, da smo ponosni na svoje korenine in civilizacijsko pripadnost. Le skupaj nam bo uspelo. Če bomo ponosni na to, kar smo ustvarili, ne pa da v kolektivni krivdi za vse večne čase obžalujemo, kaj se je zgodilo v preteklosti, kot si to želijo levičarji. Medtem ko je celotna svetovna medijska mašinerija Tarranta proglasila za obraz sodobne desnice, pa na drugi strani isti ljudje tako zelo radi branijo muslimansko skupnost, ko pride do kakšnega novega napada ISIS-ovih volkov samotarjev. Tudi tedaj, ko muslimanska skupnost sama kolektivno tvori živi ščit okrog terorista, da bi ga zaščitila (spomnite se zadnjega pobeglega terorista iz Bataclana, ki ga je zaščitil ves Molenbeek, pa Osame Bin Ladna, ki se ne bi nikoli mogel skrivati tako dolgo, če ga ne bi ščitili sunitski Pakistanci, ki so ga častili kot mučenika). Ne dovolimo, da Brevike in Tarrante tega sveta mediji nekritično na prvo žogo povezujejo z desnim esteblišmentom in našo civilizacijo kot tako. To niso normalni odzivi zdrave civilizacijske kontinuitete. To je virus, ki počasi razjeda organizem od znotraj. Ni treba biti ultranacionalist za zavedanje, da je s tem nekaj narobe. Sprememba se ne bo zgodila tam, kjer volivce lovita Farrange in Le Penova. Sprememba se bo zgodila, ko bo povprečen Evropejec dejal: “Ponosen sem, da pripadam svojemu narodu. Ponosen sem, da pripadam evropski civilizaciji.” Tudi takrat bodo obstajali socialisti tipa Tarrant, ki bodo svoje socialistično nacionalistične blodnje manifestirali v nerazumljivem nasilju. Ampak če nam kolektivno ne bo nerodno, da smo ponosni na to, kar smo, bodo tudi agitpropovci leve politike dvakrat premislili, preden bodo takšne skrajneže postavili ob bok nam, ki v srcu dobro mislimo.
