Piše: Borut Korun
Tri dni pred letošnjim dnevom reformacije je vlada organizirala proslavo, posvečeno spominu na to pomembno obdobje naše zgodovine. Slavnostna govornica je bila ministrica za kulturo.
Levičarji imajo težave z državnimi proslavami. Zlasti takrat, ko jih morajo organizirati oni. Državna proslava zaznamuje dogodek, obletnico ali karkoli, kar poveličuje in slavi slovensko nacionalno državo, nekaj, kar nikoli ni bila njihova intimna opcija. Tudi govor ministrice Aste Vrečko ni mogel skriti vsebinske praznine, floskul in celo očitnih napak. Govoriti je morala nekaj, česar sama ne verjame. Kajti mantra levičarjev je, da smo Slovenci nastali v 19. stoletju (recimo v knjigi Gorazda Kovačiča Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke). Sedaj pa je bilo treba govoriti o našem jeziku, ki so ga pisali že v 16. stoletju!
Poglejmo si nekaj stavkov iz njenega govora, ki to zadrego jasno izkazujejo.
Že uvodoma je ministrica, da bi se izognila uporabi izraza »slovenski jezik«, uporabila zvezo »slovensko besedje«, kot bi govorila o slovarju, kjer je »besedje« pač samo množica besed. Če rečemo »slovensko besedje«, ni sledi tistega globljega, čustvenega prizvoka, tega, kar čutimo pod besedama »materni jezik«. Slovenski, naš materni jezik, ki smo ga po zaslugi verskih reformatorjev lahko tudi pisali, je najbolj značilen atribut nas, Slovencev, ki se pač z veliko zgodovino ne moremo ponašati.
Doktorica Asta Vrečko je v Trubarju prepoznala demokrata iz 16. stoletja: zavedamo se pomembnosti demokratičnih načel, ki so jih začeli uvajati prav reformatorji ….
No, Martin Luther je povsem nedemokratično izjavil, da je »uporne kmete treba pobiti kot pse«. Protestantizem se je širil predvsem med višjimi družbenimi sloji. Trubar je gotovo imel rad svoje »lube Slovence« in gotovo tudi slovenski kmečki sloj, čeprav so bili prav kmeti tisti, ki so bili najmanj vneti za novo obliko krščanstva, za njegovo »čiščenje«. Prišteval se je k »augsburški veroizpovedi«, bil je torej Luthrov sledilec, a o kmečkih upornikih se ne bi izrekal, kot se je Luther. Ampak nekakih demokratičnih namenov mu kljub temu ni treba pripisovati.
»Dan reformacije praznujemo, ker v idejah reformacije … prepoznavamo ideje, ki so nam blizu še danes.« Ne vem, kdo je ministrici napisal govor, mogoče ga je celo sama, ampak treba bi ji bilo povedati, da protestanti niso bili nič bolj liberalni ali napredni kot takratni katoličani. Prej nasprotno! Luther ni napadal samo upornih kmetov, ampak tudi Kopernika, ki je leta 1507 odkril, da Sonce ne kroži okrog Zemlje, ampak obratno. In mimogrede – Kopernik, ki je povzročil »kopernikanski obrat«, je bil in ostal katoliški duhovnik.
Protestantski pisci naj bi, sledeč miselnem toku Aste Vrečko, »s prevajanjem omogočili dostop do verskih in posvetnih besedil, ki so uporabljali jezik, ki ga danes poznamo kot slovenskega«.
Zopet negacija zgodovinskosti slovenstva! Trubar je govoril in pisal slovensko in tega ni treba šele prepoznavati. Ampak levičarji nikakor ne morejo sprejeti dejstva, da je bilo za Trubarja in druge protestante samo po sebi razumljivo, da pišejo za Slovence in v slovenskem jeziku. (Danes je dokazano, da so bili tudi Brižinski spomeniki, pol tisočletja pred Trubarjem, napisani v slovenskem jeziku.)
Trubar je imel rad svoje Slovence, ampak prav zato bi jih rad spreobrnil. Šlo je za vero! Šlo je za očiščenje vsega, kar se je po nepotrebnem nabralo v katolištvu. Tako so mislili reformatorji. Da bi spremembe v verskem sistemu dojelo čim več ljudi, so protestanti začeli pisati v slovenskem jeziku, napisali so slovensko slovnico, prevedli Biblijo … Zasluga protestantov je, da smo postali narod v pravem pomenu te besede in njim moramo biti za to hvaležni. Zato slavimo dan reformacije. Toda to je bila vendarle samo »dodana vrednost« njihovih verskih prizadevanj. Seveda njihove zasluge zaradi tega niso nič manjše.
»Ko se je v času reformacije v Evropi pojavila tiskana knjiga« …
Napačno, gospa Vrečko! Tisk je izumil Johannes Gutenberg, ki se je rodil leta 1400 in umrl leta 1468, reformacija pa se je uradno začela leta 1517. Bilo je gotovo ravno obratno, možnost tiskanja knjig je omogočila reformacijo, niso pa reformatorji izumili tiska, kot nam hoče sugerirati gospa ministrica.
Brez politike v govoru tovarišice Vrečkove seveda ni šlo. Ni šlo brez absurdne zveze »zapisovanja slovenskega besedja«, kar naj bi bil »akt poguma z zaščito marginalnih skupin in njihovih pravic«.
Vsakdo naj bi »z zaupanjem in brez strahu« razvijal svojo misel in jo izrazil in da je nujno zagotoviti »prostor svobode«, je kokodakala članica stranke, ki jo vodi tudi tovariš Miha Kordiš, ki se je za »svobodo« pripravljen boriti tudi z bajonetom.
