Zvijezdan RADONJIĆ. Sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani. Kazenski sodnik. Prvi sodnik ki je, poleg vrhovnega sodnika Jana ZOBCA, javno spregovoril o hudih pritiskih nanj kako naj sodi. In koga naj obsodi. Ime, ki se zadnje dni vrti po vseh informativnih medijih, ime, ki je med zaporniki na Dobu pri vrhu top lestvice najbolj osovraženih slovenskih kazenskih sodnikov.
Potem, ko je razglasil izrek sodbe Milku NOVIČU je dokaj nenavadno in neobičajno obrazložitev sodbe začel z izpovedjo o pritiskih nanj kako naj NOVIČA vendarle obsodi. Večino njegove izpovedi so novinarji javnosti zamolčali in prav je, da napravim nekaj povzetkov. Ne gre za dobesedni prepis ampak povzetke. To je potrebno izpostaviti. Najprej je povedal, da ko je dobil to zadevo v sojenje mu je pet ali šest sodnikov povedalo da je dobro, da je zadevo dobil on, ker jo lahko edino on konča. S tem niso mislili, da je tako sposoben ampak da je tako samosvoj. Zadevo je naštudiral in odšel k vrhunskemu pravnemu strokovnjaku, kateremu je povedal kaj se bo dogajalo v tem sojenju. Vse se je zgodilo tako, kot je napovedal. Takoj po prvih narokih so se začeli obiski predsednika sodišča Marjana POGAČNIKA in nenehna klicanja, da naj se ga disciplinira. Da naj začne soditi tako, kot je treba. V januarju se pojavijo prve vloge, da naj se ga izloči, da naj se ga disciplinira. Sredi januarja vodja skupine državnih tožilcev Hari FURLAN POGAČNIKUpredlaga njegovo kaznovanje, da se ga disciplinira. Sledita še dva predloga za njegovo izločitev, navajajo se izmišljena dejstva, da uporablja podatke, ki jih v spisu ni. Vsi podatki pa so v spisu, zatrdi in v povezanem spisu zoper Michela STEPHANA, sledijo predlogi za izločitev ŠTULARJA. Konec marca se mu napove, da je v kazenskem postopku in disciplinskem postopku, ŠTULAR takisto. Devetega marca vrhovni sodnik kot disciplinski tožilec na pobudo Vrhovnega državnega tožilstva vloži predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper njega, kar se mu vroči po enem mesecu, v začetku aprila, da se ga še zadnjič poskuša zmesti – organizirano.
Šestnajstega aprila sledi časopisna objava izjave predsednika Vrhovnega sodišča, da je pogoj, da se ga odstrani, da se ga suspendira, uvedba kazenskega postopka. Predsednik sodišča Marjan POGAČNIK pove, da o tem ne ve nič. Vsaj 105 časopisnih in drugih člankov o sojenju NOVIČU je objavljenih, v nobenem se ne navaja, da je sojenje pošteno. Mladina in Dnevnik ga napadata sinhronizirano, v javnost se dajejo podatki iz njegovega zasebnega življenja in zdravstvene dokumentacije. Obrnil se je na zgodovinarja, ki je proučeval stalinistične postopke, v njih se nikoli ni zgodilo toliko, kot se je njemu v štirih mesecih. Kdo stoji za temi pritiski ne ve, saj niti on niti NOVIČ nista tako pomembna, da bi se ju lotili na ta način. Sporočilo je, po njegovem, jasno: sodnik ne sme soditi pošteno. Sam je sodil pošteno s čimer je zastavil kariero, nikoli ne bo napredoval, čez mesec bo verjetno v suspenzu. To, da je NOVIČ imel pošteno sojenje je pogojeno z njegovo odločitvijo, da si uniči kariero. Tisti, ki bodo od sodnikov zahtevali, da sodijo pokončno in pošteno, naj trikrat razmislijo, preden bodo sodnike krivili. On je edini, ki je do sedaj preživel to Golgoto, pa je sodil tastu predsednika ZDA, sodil v najbolj občutljivih političnih zadevah, vsi politiki so bili pred njim, ampak takšne surove, brutalne kampanje, ki je spremljala to sojenje, ne pomni. Očitno je bilo že pri prvem sojenju odločeno, da NOVIČ mora biti obsojen, da se ne bi raziskovale stvari na Kemijskem inštitutu. Ne želi špekulirati kdo je v ozadju, gre pa za odločitve ki segajo v vrhove pravosodja, v vodstvo Državnega tožilstva, Sodni svet in Vrhovno sodišče. Kdo stoji za tem, kar počne Miha KUNIČ ( op.- pooblaščenec vdove umorjenega ) ne ve, vdova sigurno ne.
Ozadje tega sojenja je bilo v popolni meri nenaravno. K njemu že mesecev hodi določena sodnica, ki je v rednem kontaktu s skupino državnih tožilcev, ki mu vsak teden namiguje, češ, a ne da ne boš oprostil NOVIČA, a ne da ne boš oprostil NOVIČA. Le ta v prejšnjem sojenju ni imel poštenega sojenja. Nihče od štirih sodnikov zato ni v kazenskem ali disciplinskem postopku. Tožilstvo nobenega ni poslalo v kazenski postopek, pošilja pa njega. Sojenje da se eskalira, onemogoča. O tem nihče nič ne reče. Toliko o spremljanju (novinarjev) tega sojenja. Ponovi, da je potrebno vložiti obtožni predlog, da ga lahko suspendirajo. Ali to pomeni da bo tožilstvo takoj vložilo obtožni predlog in da bo takoj suspendiran? Da še sodbe ne bo mogel napisati?
Nakar se je sodnik RADONJIĆ posvetil samemu sojenju.
Sodnik RADONJIĆ ni nek mlad in neizkušen sodnik, je sodnik s kilometrino, z izkušnjami, ki se je, ne nazadnje, pogosto izpostavljal tudi s pismi bralcev v nekaterih časopisih. Skozi vsa ta leta sojenja se je zagotovo psihično utrdil, obrusil in bil do neke meje zagotovo navajen na to, da se je nanj v določenih, medijsko odmevnih primerih, neposredno ali posredno pritiskalo ali morda skušalo vplivati na njegovo sojenje. Da je v tako pomembni zadevi obrazložitev sodbe in razlogov zanjo začel z opisom stanja ob sojenju, pritiskih nanj in poskusih vplivanja na odločitev ter razsojo zadeve, je vsekakor dokaz, da so bili pritiski tokrat res izjemno hudi. In da jih ni zmogel. Drugače se za svoje početje ni bi odločil. Kot rečeno, ne gre za sodnika, ki pritiskov ne bi bil (že) vajen temveč sodnika, ki ima za seboj veliko kazenskih zadev in sodb.
V sodniškem poklicu je tako kot v vseh drugih poklicih, ljudje, ki to delo opravljajo, so različni. Spominjam se sodnikov, ki so se »izgubili« že ob tem, da so časopisi pisali o njihovi zadevi, sodnikov, na katere se je dalo vplivati preko javnega mnenja, člankov, zapisov, povsem posredno, sodnikov, na katere so lahko vplivali kolegi sodniki, mnenje neposredno nadrejenih sodnikov in sodnikov, ki jih ni premaknilo nič. Teh je vedno primanjkovalo. V sodniškem poklicu je tako, da sodniki drug za drugega točno vedo kdo je kdo, kdo je »dober« in kdo ima s sojenjem težave. Kdo se zna odločiti in kdo se nikakor ne zmore odločiti. Kdo bo hitro in učinkovito znal najti in razrešiti pravna vprašanja in ugotoviti dejansko stanje, in kdo bo raje razpisal še nekaj obravnav in postavil še kakšnega izvedenca. Kdo ima, poleg zahtevane izobrazbe in drugih pogojev, naravo danost, da je sodnik in kdo se šlepa. Točno vedo kdo zna voditi postopek avtoritativno, z dolžnim spoštovanjem do strank in kdo ne. Kar vedo tudi stranke, odvetniki in tožilci. In ko zadevo dobi takšen sodnik, na katerega se ne da vplivati ne v plus in ne v minus – potem to zna biti problem. In ta problem se je vedno reševal z neformalnim vplivanjem dobrih nasvetov izkušenejših ali nadrejenih sodnikov, prijateljskim nasvetom koga iz tožilskih vrst, avtoritet, klicem kakšnega poslanca državnega zbora, vplivnega člana kakšne politične stranke in včasih, ampak zares samo včasih, posrednimi grožnjami. Ker nekdo te bo vedno moral oceniti, če hočeš napredovati, imeti višjo plačo in graditi kariero. Kar vse se lahko ustavi na legalen in legitimen način. In samo od tebe je odvisno, kako se bo zadeva končala. Ne govorijo ljudje zaman: pravice ne išči na sodišču.
To, kar opisuje sodnik RADONJIĆ je, po eni strani, dokaz da si upa zadevo spustiti v medije in povedati o svojih hudih stiskah, dokaz njegove pokončnosti in kljubovanja v imenu pravice in resnice, po drugi strani pa dokaz njegove očitno hude stiske, v kateri se je znašel, ko je hotel kazensko zadevo rešiti, kot izjavlja, pošteno in pokončno. Ker v stroki ni bil znank kot slabič v psihičnem smislu. Ampak, v tej zadevi gre za bistveno več: gre za ugled dela tožilstva, ugled medijsko izpostavljene karierne tožilke, gre za ugled dela slovenskih izvedencev in gre za ugled dela edinega državnega forenzičnega laboratorija. Vse to s to obsodbo pade. In to, dragi sodnik, ni mala stvar. Kot tudi ne izjaviti, da lovke te hobotnice segajo v vrhove tožilstva, sodstva in sodnega sveta.
Seveda so predstavniki po sodniku vpletenih vej takoj in v naslednjih dneh demantirali vse navedbe sodnika in s tem v medije stopili suvereno, kar sodnik (upoštevajoč Sodni red) več ne more. Kot tudi ne more v poročilo predsedniku sodišča napisati nič bolj oprijemljivega od tega, da so bile zahtevane njegove izločitve, kar je presojal kot pritisk, kar pa to zagotovo ni. Zahteva za tvojo izločitev je povsem običajna poteza strank v postopku, ki se jo, žal, pogosto tudi zlorablja. Niti te izločitve niso bile razlog, da je obelodanil vse pritiske. Ker neformalnih pritiskov, kot je brskanje po zasebnem življenju, dajanje zdravstvenih podatkov v javnost in podobno, ne moreš opisati na način, kot bi nadrejeni to želeli. In kar nadrejeni dobro vedo. Zato tudi ti formalni postopki. Medtem ko nihče od po sodniku omenjenih o kakšnih pritiskih ne ve ničesar in jih ni izvajal. Klasika. In zdaj bo zadeva, ko izdelana sodba in ko in če bodo vložene pritožbe, romala na pritožbeno sodišče. Ali bo tudi tu šlo za pošteno presojo pritožb je pa že druga zgodba. Na katero sodnik RADONJIĆ ne bo imel več vpliva. Strici iz ozadja pač.
V medijsko in vsebinsko nepomembnih zadevah pritiskov ni. Tam, kjer je interes, kjer se želi doseči neka obsodba kot dokaz, da sistem deluje, da si sistem upa in da sistem zna, tam so pritiski, formalni in neformalni, po navadi bili. Ne trdim da vedno, vendar so bili in bodo. Včasih zazvoni telefon, včasih greš s kom na kavo, včasih končaš v disciplinskem postopku. Ali kazenskem. Ni nujno da ti, lahko kdo drug, v opomin ostalim. Ker red pač mora biti. In ja – pritiski so bili in bodo. In samo od tebe kot sodnika je odvisno kako boš nanje reagiral. Samo od tebe. Takrat lahko pokažeš kdo in kaj kot sodnik v resnici si. Mojih 25 let sodniške službe to potrjuje.
Milko Škoberne
(Vir: http://www.slovenec.org/)
