Samir Amarin. Ime in priimek se vam morda zdita od nekje znana. Omenjeni gospod je sicer častni konzul Kraljevine Jordanije, pa tudi pogodbeni prevajalec iz arabščine v službi ministrstva za notranje zadeve, zasebno pa dober prijatelj družine nekdanjega premierja in sedanjega zunanjega ministra dr. Mira Cerarja, pa tudi zadnjega partijskega šefa Milana Kučana. Pa ne samo to: Amarin je bil kontaktna oseba za Iranca z britanskim potnim listom Iraju Farrokhzadehu pri povezavi z NLB, kjer je bila v letih 2009 in 2010 oprana skoraj milijarda evrov iranskega denarja.
Da, prav imate: govorimo o aferi »Iran-NLB-gate«, o famoznem pranju denarja preko največje slovenske banke v času, ko je bila na oblasti Pahorjeva vlada. O tej aferi se je veliko govorilo zlasti leta 2018, saj se je z njo ukvarjala tudi preiskovalna komisija pod vodstvom poslanca SDS dr. Anžeta Logarja, vendar je bilo to še v prejšnjem mandatu. Tranzicijski levici je bilo ob razkritju tovrstnega kriminalnega posla seveda neprijetno, zato je skušala čim bolj zavirati preiskavo, kar je veljalo zlasti za SMC. Nič čudnega, da so v tem času ustanovili še paralelno preiskovalno komisijo pod vodstvom Janija Möderndorferja.
Zagotovo je tranzicijski levici vsaj delno uspelo, da so uspeli z volitvami debate o pranju iranskega denarja postaviti v ozadje, češ saj to se ne tiče povprečnega Slovenca, na pranje denarja se neuka »raja« pač ne spozna, tako ali tako tega nihče ne občuti neposredno. Zato je peklenska naveza med »udbovskim bankomatom« ter režimom v Iranu počasi utonila v pozabo. Vse do nedavnega, ko je zaropotalo v Iraku in je ameriška vojska poskrbela za likvidacijo generala Solejmanija, glavnega arhitekta terorističnih akcij, ki jih je na takšen ali drugačen način podpiral režim v Iranu. Dobra dva meseca po tistem, ko je padel eden vodilnih arabskih teroristov ter šef Islamske države Abu Bakr Al Bagdadi, je tako padla še ena od trdnjav terorizma na Bližnjem vzhodu. In sprožila vihar v kozarcu vode. Tudi v Sloveniji.
Kdor je namreč spremljal medijsko poročanje o dogajanju na Bližnjem vzhodu v zadnjih dneh, se je lahko na lastne oči prepričal, kako v praksi izgleda neverjetna naklonjenost Iranu. Kaj vse smo lahko brali zadnje dni! Od tega, da je Iran varna in za turiste prijazna država (ja no, obešence, ki se menjajo ob ulicah, lahko smatramo za turistično atrakcijo, mar ne?), pa do vzvišenosti staroperzijske civilizacije. Ne vem sicer, zakaj je treba opravičevati bestialnost tamkajšnjega režima z nekimi starodavnimi civilizacijskimi dosežki, ampak dobro, naj jim bo. Presenetila me je celo slovenska različica mednarodnega krščanskega spletnega portala Aleteia, ki je včeraj objavil kratek film o tem, kako je šopek rož tretje osebe pomiril sprti zakonski par, film pa je bil »slučajno« posnet v Iranu – no, ali pa so ga »slučajno« objavili ravno včeraj (objava je bila zvečer že odstranjena, najbrž zaradi odzivov). Ni povsem izključeno, da je takšna objava pristala na tem portalu zaradi splošne usmeritve papeža Frančiška, ki ne skriva svoje naklonjenosti islamskemu svetu.
Ne glede na to, kaj je resnični motiv za izražanje solidarnosti z Iranom, pa lahko upravičeno sklepamo, da so provizije pranja umazanega (in krvavega) denarja, s katerim se je financiralo številne teroristične akcije, očitno padle na plodna tla. Slovenska vlada je sicer obsodila iransko napad na ameriške cilje, vendar s figo v žepu. Očitno le zato, ker je to morala storiti, sicer bi verjetno prišlo do izključitve Slovenije iz zveze Nato (temu bi seveda levičarski dogmatiki glasno ploskali). Povsem jasno se je pokazalo, da gre ljubezen skozi denarnico – medijska podpora Iranu je več kot jasen dokaz za to. In najlažje je opravičevati svoje stare zamere do ameriškega predsednika Donalda Trumpa in mu sedaj podtakniti celo vlogo novega Adolfa Hitlerja, ki začenja z novo svetovno vojno. A vsakemu, ki ima vsaj malo soli v glavi, je jasno, da konvencionalne vojne ne bo (saj si je tudi ZDA ne želijo), pač pa bo oborožen konflikt znova prešel v fazo boja obveščevalnih služb. Oborožene sile ZDA so namreč svojo nalogo že opravile, saj so uničile tarčo – torej Arhimedovo točko terorističnih dejavnosti.
Seveda lahko samo ugibamo, kam vse peljejo niti, ki se dotikajo iranskega umazanega denarja. Verjetno ne samo v NLB. Spomnimo: na zatožno klop je sedel v Sloveniji delujoči dr. Michel (Massoud) Stephan, po rodu iz Libanona, torej države, kjer deluje tudi proiranska gverilsko-teroristična organizacija Hezbolah, znana tudi po umazanih raketnih napadih na Izrael. Od tod pridemo na »angelski« Kemijski inštitut (Borisa Kidriča), ki se lahko pohvali, da je eden od njegovih veteranov dr. Jadran Maček (»mladi Matija«) dobil naziv zaslužnega profesorja. Za kemijsko znanost v tranzicijskih državah pa je znano, da je v rokah mafije, ki ima še vedno spleteno mrežo z državami iz nabora nekdanjega gibanja neuvrščenih – in sem spadajo tudi bližnjevzhodne države. Sadove tovrstnega nevarnega mreženja seveda »uživamo« vsi prebivalci Slovenije, seveda v negativnem smislu – no, nekateri, ki radi »smrkajo«, tudi v pozitivnem. Saj veste, mednarodna trgovina z drogami pa se kaj rada ujema s pralnimi stroji za denar – tudi tistim perzijskim, ki ima nalepko NLB in je z njim upravljal Miki Miška. Da seveda ne omenjamo migracij, ki imajo večplastno razsežnost, saj ne uresničujejo le Sorosove vizije o večrasni Evropi, pač pa skrbijo tudi za nemoten pretok drog, medtem ko razne »humanitarne« nevladne organizacije – na podoben način kot perzijski Disneyevi junaki – skrbijo za sveže opran denar.
Je pa po svoje smešno, kako ob vsem tem reagirajo slovenski organi pregona. Prav na včerajšnji dan (8. januarja) so režimski mediji lansirali presenetljivo novico o tem, da je bila razveljavljena komunistična sodba na račun Leona Rupnika (ki so ga na podlagi obsodbe tudi ustrelili). Ni kaj, sedaj ga lahko rehabilitirajo, ko je že zdavnaj mrtev. Ob robu te novice pa je v javnost prišla še tista, kako je specializirano državno tožilstvo zavrglo ovadbo proti bančnikom iz NLB, slednja pa je že umaknila odškodninske tožbe proti njim. Zanimivo, ravno v času iranske krize (isti dan, ko je prišlo tudi do sumljive letalske nesreče ukrajinskega potniškega letala v Teheranu!) in tako rekoč v času, ko so slovenski mainstream mediji peli hvalnice Iranu. Sicer pa je že Möderndorferjeva vzporedna komisija glede pranja iranskega denarja bistroumno ugotovila, da večinoma ni šlo za pranje denarja, zato tožilci praktično niso imeli kaj očitati bančnikom iz NLB. Kar je šolski primer, kako je mogoče v Sloveniji povsem legalno izvajati mafijske posle in ob tem metati pesek v oči javnosti, češ gre za povsem normalno poslovno dejavnost.
In to je tudi razlog, zakaj bo perzijski mafijski pralni stroj (skupaj z angelskim inštitutom) deloval dalje, z njim pa tudi vsi Mikiji Miške. In seveda vsi tisti režimski pisuni, ki živijo na račun novinarskih »angelskih keksov«. Vrtiljak se vrti dalje, ljudstvo pa lahko le skomigne z rameni in se sprijazni, da pač že mora biti tako. Taki smo pač Slovenci.
