0.7 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

Meritokracija po meri svobodnjaškega »golobnjaka«

Piše: Gašper Blažič

Za demokracijo velja stereotip, da morajo tam položaje – tudi najvišje politične – imeti v rokah tisti, ki so najbolj sposobni in tudi po strokovni plati kompetentni za določeno področje. V realnosti sicer ni tako, ker je denimo voditi ministrstvo v prvi vrsti politična in ne strokovna funkcija, za katero ni treba imeti niti visokošolske izobrazbe. V naši politiki denimo se je uveljavilo nepisano pravilo, da so predsedniki koalicijskih strank hkrati tudi člani vlade (čeprav to pravno ni obvezujoče, je pa zaželeno). Ne glede na to pa je uspešno vodenje nekega resorja pogojeno z osebnimi kompetencami, sposobnostjo operativnega vodenja in tudi vsaj delnim poznavanjem področja, ki ga pokriva resor.

Dejstvo je, da najvišji politični položaji prinašajo s seboj številna tveganja, ker imajo pač velik vpliv. Že po sami formi posamezniku dajejo v roke moč in oblast, pa tudi pravno in moralno odgovornost. Zato je največja nevarnost v tem, da nekdo neki položaj dobi glede na pretekle zasluge, kar je pravzaprav absurd. Na takšen način se namreč podeljujejo le častne funkcije, ki ne zahtevajo operativne sposobnosti. Marsikdo pa se bo spomnil, koliko kadrov je bilo v preteklosti nagrajenih z visokimi položaji zaradi zaslug od prej. Denimo, v Cerarjevi vladi je minister za pravosodje postal Goran Klemenčič, pred tem predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, znan po svojem vratolomnem poročilu, ki naj bi »vsegliharsko« potopilo tako Janeza Janšo kot Zorana Jankovića – a praktično edini vpliv poročila je bil, da je prišlo do izglasovanja konstruktivne nezaupnice (drugi) Janševi vladi. Ko je bilo kasneje poročilo sodno anulirano, je bilo že prepozno, posledic ni bilo mogoče več popraviti za nazaj. Storilec pa je bil nagrajen s funkcijo ministra.

Morda se bo kdo spomnil političnih razmer v Sloveniji pred dvajsetimi leti. Takrat se je prvič pojavil v javnosti Zbor za republiko (in to z velikim pompom), tedanji premier Anton Rop je iz koalicije izgnal SLS, iz vlade pa zunanjega ministra Dimitrija Rupla, nervoza v vladnih vrstah pa je bila tako huda, da so se njeni glavni propagandisti posluževali včasih že kar tragikomičnih trditev. Denimo tista, da ima Slovenija v resnici zelo malo kadrov, primernih za vodstvene položaje – »za eno vladno ekipo in pol«. No, prof. dr. Tomaž Deželan (FDV) je po zadnjih parlamentarnih volitvah številko še zmanjšal: sposobnih kadrov je le za eno vlado, pač za tisto, ki smo jo dobili po volitvah leta 2022. No, če po dveh letih pogledamo, kam nas je pripeljala sedanja vlada in koliko kadrov je premier Golob že »vrgel čez ramo«, se lahko začnemo spraševati, kje je zdaj tistih petnajst sposobnih ljudi, ki bi vodili ministrstva. No, če zraven dodamo sedaj že epsko poimenovanje nekdanjega premierja Marjana Šarca za »Luko Dončića slovenske politike«, je vprašanje še toliko bolj pereče.

Razumljivo je, da je bilo javno mnenje poleti 2022 v močnem pričakovanju, da bo tedaj nova vladna ekipa Slovenijo končno »spravila v red«. Zato je bila tudi javnomnenjska podpora Golobovi vladi takrat visoka, saj je javnost živela v idealizmu. Robert Golob se je sprva zdel kot selektor ameriške košarkarske reprezentance, ki je denimo med tisoč košarkarji iz nabora lige NBA za svetovno košarkarsko prvenstvo izbral dvanajst res najboljših. Streznitev pa je prihajala počasi, zato se marsikdo niti ne zaveda, kam smo zdrsnili v dveh letih. Toda križi in težave z listo Svobode za evropske volitve bi morale biti za javnost dovolj močna lekcija, kako je biti v ekipi, kjer štejejo zasluge in ne-zasluge. In kjer vlado vodijo strici in tete iz ozadja. Zadnji, ki je (zaradi Tine Gaber) poletel čez Golobovo ramo, je bil Aleksander Merlo. Ni upravičil svojih zaslug za osebne projekte članov ožjega Golobovega kroga. Tako ali tako pa je zagatnost gospodarskih in socialnih razmer v Sloveniji ter širše že v samem začetku presegla zmožnosti članov Golobove »sanjske ekipe«. In ta razkorak je vedno večji.

Takšno stanje lahko mirno povežemo z znano satirično pesnitvijo Janeza Menarta iz leta 1960, ko je pesnik med drugim zapisal, da »položaj, na dražbi služb prejeti, začel možgane terjati je z leti, a on ima jih le za prvo silo«. Pa naj še kdo reče, da član znamenite povojne pesniške četverice, ki je izdala skupno zbirko, ni imel smisla za napovedovanje prihodnosti. Ampak tistega leta, ko je zbirka s to pesnitvijo izšla, se Golob še niti rodil ni …

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine