Piše: dr. Andreja Valič Zver
Letošnje leto bo zaradi številnih odločilnih dogajanj v marsičem prelomno. Vsi tisti, ki so napovedovali »konec zgodovine« in slavili zmago »liberalne demokracije«, se lahko krepko tolčejo po glavi zaradi svojih napačnih napovedi. No, saj tudi med t. i. sovjetologi ni bilo junaka, ki bi konec 80. let 20. stoletja napovedal razpad Sovjetske zveze in njenega bloka. Zgodovina vedno preseneti, tako ali drugače. Je pa nedvomno koristno, če jo poznamo, saj lahko na temelju svojega poznavanja preteklosti zaslutimo, kam nas pelje sedanjost in v katero smer bo zavila prihodnost.
Zato ne bo odveč, če se slovenskemu, zlasti mlajšemu rodu ob letošnji 35. obletnici samostojne, neodvisne in suverene Slovenije pripoveduje zgodbe o njenem nastanku in o junakih, ki so ubranili domovino. Srčno upam, da bo imela prihodnja – demokratična, desnosredinska – vlada priložnost spodbuditi praznovanje največjega praznika naše domovine vsaj približno tako veličastno, kot je to storila tretja Janševa vlada v letu 2021. Tedaj se je odvilo več kot 600 dogodkov na ravni ministrstev in vladnih, državnih in drugih organov, organizacij, združenj, društev in lokalnih skupnosti pa tudi med zamejskimi rojaki in Slovenci po svetu. Vsakodnevno smo objavljali prispevke o dogajanju od 23. decembra 1990 do 15. januarja 1991, od plebiscita do mednarodnega priznanja. Izšli so knjiga »Zmagoslavno leto 1991« in druge publikacije. Posnetih je bilo nekaj dokumentarnih filmov, med njimi »Zdravljica« režiserja Mitje Okorna, »Hrepenenje naroda«, film o dr. Jožetu Pučniku, ter pričevanja osamosvojiteljev. Projekt »30 vrhov za 30 let« je bil s spominskimi pohodi svojevrsten poklon branilcem in osamosvojiteljem.
Zadnja štiri leta je vse bolj žalostno spremljati razkorak med Slovenci, ki iskreno ljubijo svojo domovino, ji želijo blagostanje in razvoj, ter na drugi strani ljudmi, ki nas pri belem dnevu ponižujejo in ropajo na vse možne načine. Tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, stojijo na državnih proslavah v prvih vrstah. Tisti, ki so se borili zanjo z orožjem, pa se komaj preživljajo z mizernimi penzijami in v neskončnih vrstah čakajo na zdravstvene storitve. Mnogi, ki so v času boja za slovensko osamosvojitev pomagali na različne načine (npr. gasilci), zaradi birokratskih ovir niso bili deležni nobenega priznanja. Majski hrošči iz leta 1945 ter njihovi ponosni nasledniki (!) še vedno prejemajo nezaslužene t. i. »borčevske pokojnine« iz našega davkoplačevalskega denarja. Vse te in druge anomalije bo morala prihodnja desnosredinska vlada počistiti. Tukaj ni več prostora za gnile kompromise z levo opcijo, kot všečno obljublja eden od domnevno »sredinskih« mostograditeljev.
Bomo šli Slovenci spet na limanice? Ali bomo »zravnali svoje skrivljene hrbtenice«, kot je zapisal dr. Jože Pučnik? Ne slepimo se več, razmere pri nas in v svetu so skrajno zaostrene in predvsem nepredvidljive. Narodi, države, imperiji so v takšnih razmerah izginjali. Pravi čudež je, da smo Slovenci preživeli. A dandanes se nam žal ne piše dobro. Zdi se, da nas obvladujejo mafijske naveze vseh sort. Pa tudi sicer bi nas skrite mreže najraje videle ponižane na raven protektorata, kolonije ali neke eksotične tvorbe, ki je nekoč poskušala biti država. Kaj drugega naj pomenijo ponovna žuganja izpred nekaj dni o dvotirni Evropski uniji ali o združevanju (neizvoljene) funkcije predsednika Evropske komisije in Sveta EU? Ali o ukinitvi Sveta EU? Če ima sedaj Slovenija pravico veta na najpomembnejše odločitve, naj bi v bodoče to pravico izgubila. Ne bodimo naivni, zadnja štiri leta je golobnjak dokazal, da so zmožni prodati vse, le da je kaj koristi za njih same.
