-3.9 C
Ljubljana
torek, 18 januarja, 2022

Manjkajoče forenzično poročilo

Piše: Gašper Blažič, novinar Demokracije in urednik Blagovest.si

Vroči dnevi, v katerih smo sedaj, so polni vznesenih spominov na dogodke pred 30 leti. Po drugi strani pa je mogoče čutiti tudi ogorčenje zaradi dogodkov na dan osrednje državne proslave, ko so motilci z žvižganjem in rjovenjem motili celo minuto molka za padle v vojni za Slovenijo, še bolj pa zaradi dokaj bizarnega ravnanja policije, ki je na Jenullov ukaz šla v akcijo proti Rumenim telovnikom.

Tok dogodkov tudi meni ni povsem prizanesel. Samo nekaj dni pred dnevom državnosti bi moral sodelovati na spletnem dogodku ene od knjižnic. Napoved pogovora z mano je pred tedni sprožila precej ogorčenja, češ kakšen način pa je to, da se v goste vabi nekega strankarskega pisuna (sic!) – in da to stori javna ustanova, je menda škandal. No, na veliko veselje teh, ki so izražali svoje proteste, je bil dogodek odpovedan. Bojda zaradi bolezni (verjetno ne moje), kar sem izvedel preko njene objave na spletu, osebno me o tem ni nihče kontaktiral. Tako da so »zdrave sile« lahko spet slavile zmago zaradi tihe cenzure »neprimernega« sogovornika. Pogovor bo tako ostal nerealiziran.

Takšni dogodki so seveda le vrh ledene gore celotne zgodbe, toda morali bi se vprašati, v kolikšni meri smo res osamosvojeni in kaj v resnici praznujemo. Seveda, verjetno boste izrekli tisto znano stereotipno vprašanje »smo se res za to borili«. Vendar se ne smemo ustavljati zgolj pri tovrstnih krilaticah. Ko sem namreč spremljal letošnjo osrednjo državno proslavo, ki me je morda celo malce šokirala s svojo neposrednostjo (na primer blagoslov lipe z javno molitvijo očenaš, kar je bil svojevrsten odgovor na vse dosedanje poskuse cenzure, od izklopa mikrofona nadškofu Šuštarju na »pilotni proslavi« pa vse do izganjanja Boga iz državnega zbora v zadnjih letih), sem namreč razmišljal o tem, da smo se Slovenci uspeli poenotiti glede eksodusa iz Jugoslavije, nismo se pa uspeli poenotiti glede demokratizacije. Še več, slednjo smo žrtvovali, da smo se lahko rešili beograjske nadvlade, in tu so morale nove politične sile, zbrane v Demosu, skleniti nekakšno nenačelno koalicijo s starimi komunističnimi strukturami, ki so sicer ves čas izsiljevale z novimi in novimi pogoji za izvedbo Eksodusa ’91. Denimo, Madžari, Romuni in Poljaki teh težav niso imeli, oni so rušili zgolj svoje komunistične režime. Celo Češkoslovaška federacija se je po uspešni transformaciji v demokracijo mirno razdružila.

Zahod je tovrstne procese seveda podpiral, ne pa tudi nastanka novih držav, za kar so verjetno imeli opravičilo: burno dogajanje v treh baltskih državah, ki so se ločevale od Sovjetske zveze z reformistično usmerjenim predsednikom Gorbačovom na čelu, od sovjetskega imperija se je začela ločevati tudi Ukrajina in še katera od sovjetskih republik. Evropske države pa so se takrat bolj združevale – Evropska skupnost je imela dvanajst članic in se je pripravljala na širitev, prišlo je do združitve obeh Nemčij ali bolje rečeno pridružitve nekdanje Nemške demokratične republike (ki ni bila ravno demokratična) Zvezni republiki Nemčiji. Tudi zato je ameriški državni sekretar James Baker tik pred slovensko osamosvojitvijo na obisku v Beograd izrekel nekaj precej dvoumnih izjav o človekovih pravicah, ne da bi vanje vključil tudi Wilsonovo načelo o samoodločbi narodov, kar je sicer del kolektivnih pravic narodov. Za nas je bila to takrat prvovrstna tema, saj je bila slovenska samostojna pot v veliki meri odvisna tudi od mednarodnega priznanja. O katerem pa vsaj takrat zahodnjaki niso hoteli ničesar slišati. Še več: jugoslovanskemu armadnemu vrhu so tiho dovolili, naj opravijo s »seperatistično« Slovenijo, seveda zelo hitro in s čim manj hrupa – verjetno so pričakovali, da podobno kot na Češkoslovaškem leta 1968 ne bo prišlo do odpora in bo tako jugoslovanski problem hitro rešen potem, ko bodo optimistično usmerjenemu jugoslovanskemu premierju Anteju Markoviću »zrihtali« novo finančno injekcijo, da bi razpadajoči Jugoslaviji podaljšali življenje. Na to zablodo pa je zahodnjake opozarjal dr. France Bučar že v začetku leta 1988 v znamenitem govoru v palači Sveta Evrope v Strasbourgu – ko je bil govor kasneje javno objavljen v Sloveniji, je Bučarja javno napadel predsednik RK SZDL Jože Smole in ga označil za narodnega izdajalca. Kar je bila zelo nevarna oznaka. No, agresija je krenila v drugo smer, Slovenci smo se uprli, mednarodna politična javnost pa je spoznala, da so ji stvari ušle iz rok in da lahko balkanski sod sodnika močno ogrozi Evropo.

Ko opazujem vso to dogajanje s tridesetletne distance, imam ob tem občutek, da Jugoslavija ne glede na njen razpad (ki ga je potrdila mednarodna arbitražna komisija) še vedno obstaja kot nekakšna metafizična tvorba. Celo v cerkvenem smislu – čeprav nas je Vatikan priznal med prvimi, pa je na nek način dal vedeti, da je Slovenska škofovska konferenca enostavno premajhna, da bi imela regionalni status. Zato obstaja tudi vic, ki pravi, da imamo Slovenci že vseskozi svojega rezidencialnega nadškofa kardinala (pozabite na dr. Franca Rodeta!). In veste, kje? V Zagrebu. Tam je bil namreč že vse od nastanka Kraljevine SHS sedež jugoslovanske škofovske konference in tudi po razpadu SFRJ je Jugoslavija ostala kot nekakšna regija, le da jo danes imenujejo drugače (npr. Zahodni Balkan). In ta regija ima v cerkveni ureditvi dva rezidencialna kardinala (v Zagrebu in v Sarajevu, v Ljubljani ga pač ni in ga verjetno tudi nikoli ne bo). Ta primer omenjam samo kot prikaz, kako smo Slovenci geografsko umeščeni – lahko se še tako postavljamo kot izvirni srednjeevropski narod in se navezujemo na višegrajsko skupino, a vedno bomo v mednarodnem okvirju država Zahodnega Balkana. Raznim čordićem in vojnovićem je to verjetno všeč, tistim bolj zavednim Slovencem pač malo manj ali sploh ne.

A verjetno marsikdo sploh ne pomisli, od kje sploh izvirajo težave s slovensko demokracijo in javnomnenjskim utripom Slovencev, ki se nekako ne morejo ločiti od cone ugodja prenovljenega socializma po meri ljudi. Verjetno tudi zato, ker o slovenskih osamosvojitvenih procesih manjka podrobno forenzično poročilo o tem, kar se je dogajalo v tistih letih. Iz tega poročila bi verjetno lahko razbrali, da so stare komunistične strukture na svojski način igrale svojo igro in sploh niso tako močno nasprotovale osamosvojitvi, kot si danes predstavljamo. Jasno je sicer, da je bil Milan Kučan (verjetno tudi zaradi vpliva Staneta Dolanca) intimno projugoslovansko usmerjen, a kdor je morda poslušal njegov govor v parlamentu na dan, ko so se sprejemali temeljni osamosvojitveni dokumenti (25. 6. 1991, TUKAJ), je lahko opazil, da je izrekel, zlasti proti koncu, precej ostrih kritik na račun vlade zaradi (po njegovem mnenju) slabe pripravljenosti na osamosvojitev. Za njim je nastopil predsednik vlade Lojze Peterle, ki na Kučanove kritike ni neposredno odgovarjal, je bil pa v svojem govoru o osamosvojitvenih ukrepih zelo konkreten in s svojim govorom navdušil poslance.

Seveda tu ni potrebno posebej ugibati, da se je narod, tako kot ob plebiscitu, tudi ob odporu proti JLA poenotil. Vendar so stare strukture prav tu nastavile »dvojnika«: mnogi navadni ljudje in celo pripadniki slovenskih oboroženih sil so mislili, da je bil odpor proti JLA naslednja stopnja NOB, kar naj bi pomenilo odpor proti okupatorju, čeprav je znano, da je NOB sinonim za revolucijo. Slovenske demokratične sile so bile vkleščene v neprijeten primež: ob spopadu z Miloševićem so njeni pripadniki zatrjevali, da branijo avnojsko Jugoslavijo, po plebiscitu so morali zaradi obtožb seperatizma govoriti o preoblikovanju SFRJ v konfederacijo ter uporabiti mehanizem poskusa razdružitve, a v tem primeru je bil Milošević tisti, ki je »branil avnojsko Jugoslavijo« (no, vsaj tako se je prikazoval na zunaj). Stara nomenklatura je bila v izraziti prednosti, na svoji strani je imela tudi številne vidne člane Demosa. Zato je bilo jasno, da bo Slovenija pod Kučanovem vodstvu postala nekakšna »mala SFRJ«, kjer bodo številni stari gremiji ostali še naprej zaščiteni, medtem ko bo veljalo načelo diskriminacije za vse tiste, ki ne sodijo v ta koncept. Zato je bilo hitro jasno, da bo Demos doživel zgodovinski poraz, ker v boju z nomenklaturo ni uspel uveljaviti polne samostojnosti, ki bi temeljila na odporu zoper komunizem.

In verjetno je prav to tisti globinski razlog, da je pogovorni dogodek, na katerega sem bil povabljen, odpovedan, ne da bi me sploh kdo o tem obvestil.

Zadnje novice

Sorodne vsebine