Piše: ddr. Štefan Šumah
Lumpenproletariat je izraz, ki izvira iz marksistične teorije in označuje najnižji sloj delavskega razreda, ki je odtujen od produktivnega dela in pogosto živi na robu družbe. To besedo sta uvedla Karl Marx in Friedrich Engels prvič v delu Nemška ideologija (1845–46) in kasneje v delu Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta (1852). Izraz izhaja iz nemške besede Lumpen (kar pomeni »cunje« ali tudi »pohabljenec, revež«) in proletariat (delavski razred).
Po njuni definiciji lumpenproletariat označuje del družbe, ki je brez stalne zaposlitve ali vloge v produkcijskem procesu, ljudi torej, ki pogosto živijo od kriminala, beračenja, prostitucije, majhnih prevar ipd. Ta razred po Marxu ni zmožen revolucionarne zavesti, saj nima lastne razredne moči. V bistvu se vedno prodaja najboljšemu trenutnemu ponudniku.
In če klasičen lumpenproletariat v modernem svetu počasi izginja, saj se delitev na klasične Marxove razrede vse bolj zamegljuje in izgublja pomen, pa se je na pogorišču lumpenproletariata pojavila nova, bolj uglajena različica − lumpenintelektualci. Ti so podobno kot njihovi delavski predhodniki prav tako brez resnične produkcijske moči, le da namesto z rokami trgujejo z idejami, nazivi, včasih pa tudi z moralno držo. Njihova glavna značilnost? Tudi oni se prodajo najboljšemu ponudniku. In ta ponudnik – v sodobni Evropi – je pogosto država. Državne službe, subvencije za umetnost, financiranje »kritičnih« družboslovnih projektov, raziskave o družbeni pravičnosti … to so sodobna zatočišča lumpenintelektualcev. Tam torej, kjer denar ni rezultat trga, temveč proračunske politike. Tam, kjer je uspeh odvisen od ideološke skladnosti in socialne občutljivosti – pogosto pa precej manj od intelektualne ostrine.
Von Mises je že v prvi polovici prejšnjega stoletja lucidno opisal to protislovje: Zakaj toliko intelektualcev ljubi socializem, čeprav ga realnost nenehno postavlja na laž? Odgovor je po njegovem kulturne narave. Moderna intelektualna kultura je po Misesu dedinja antičnega sveta, v katerem so bili delo, trgovina in dobiček prepuščeni nižjim slojem. Pravi »svobodnjak« – intelektualec torej – si je moral ohraniti čistost duha, neomadeževano z resničnostjo vsakdanjika. Ta vzorec se je kasneje le preobrazil. Srednjeveški učenjak je živel pod patronatom Cerkve ali plemstva, danes pa ima svojega mecena v obliki ministrstva ali nacionalne agencije.
In to jim omogoča socializem. Na prostem trgu jih večina ne bi preživela ne glede na vse njihove akademske nazive. Zato so lumpenintelektualci skozi svojo evolucijo razvili mnoge primere medsebojno koristnih interakcij. Tako sodelujejo z bleferji tipa Steve Jobs slovenske energetike (ki bi ga lastniki v gnilem kapitalizmu takoj nagnali, saj je glede na promet podjetja ustvarjal zanemarljiv dobiček), vrhunskimi menedžerji, kateri poslovni uspeh temelji na zadolževanju, osebna ekonomija pa na odpisih davčnih dolgov s strani države in damjani murki slovenske ekonomije, katerih najvišji znanstveni dosežek je dobra prodaja samega sebe.
Ja, socialistični dvor potrebuje tudi dvorne norčke, tiste, ki znajo biti ravno prav uporniški, da dajejo vtis pluralnosti, a nikoli tako nevarni, da bi zares ogrozili sistem. Lumpenintelektualci so zato idealni: govorijo o svobodi, a živijo od odvisnosti; prisegajo na resnico, a pišejo v službi plačnika. Tako lahko med lumpenintelektualce ob samozvanih umetnikih, katerih umetniško preživetje je vezano predvsem na državno korito, uvrstimo tudi cel kup t. i. razumnikov, katerih službe ali projekti so prav tako odvisni predvsem od erarja. Zato je še vedno veliko slovenskih razumnikov (kot ti imenujejo sebe) oziroma uglednih intelektualcev ali akademikov (kot jih imenujejo mainstream mediji) obsedeni z idejo socializma. In kot sopotniki levih politikov ga poskušajo, seveda s čim manj intelektualnega napora, prodajati v različnih oblikah ne glede na to, da njihov akademski ugled in domet sežeta le do Karavank in Škofij.
In seveda so za to nagrajeni! Razlika med intelektualcem in lumpenintelektualcem je preprosta: prvi tvega s svojimi idejami, drugi z njimi zaračuna potne stroške. In v družbi, kjer je varnost pomembnejša od svobode, je jasno, kdo bo laže prišel do naslednjega razpisa.
