Ljubljana je pozdravila pridobitelje

Piše: dr. Dimtrij Rupel

To kolumno naslavljam s parafrazo naslova s prve strani vodilnega slovenskega časopisa. Članek, ki poroča o ljubljanskem proslavljanju osvoboditve leta 1945 in evropskega praznika 9. maja, se začenja z besedami “Ljubljana pozdravlja osvoboditelje”. V resnici osvoboditeljev na tej proslavi ni bilo. Ko bi bili ob svojem vkorakanju v Ljubljano vsaj polnoletni, bi bili danes stari 94 let. Govornika Janković in Križman, oba rojena torej 8 let po vojni, nista govorila o dogodkih, ki bi jih doživela, tj. o osamosvojitvi. Morda bi lahko kaj vljudnega rekla o letošnjem jubileju države, v kateri živita/živimo, vendar sta se nad njim rajši zgražala in to državo, v kateri jima je prav  mehko postlano, devala v nič. Osredotočila sta se na pridobitve socializma, ki naj bi bil – in bi lahko tudi danes – zajezil fašizem, diktaturo, proti- oz. ne-liberalno politiko itn.

O protiliberalnosti in o osamosvajanju govorijo tudi drugje, vendar pa drugače kot v Ljubljani. O (resda škotskem) osamosvajanju piše nemški Der Spiegel, o liberalnosti in proti-liberalnosti ameriška revija Foreign Affairs. O proti- oz. ne-liberalni “plimi” (The Illiberal Tide) sta nedavno pisala Alexander Cooley in Daniel H. Nexon. V bistvu gre za tekmovanje med liberalnim in avtoritarnim blokom. Rusija je svojo protiliberalno politiko preskusila pri zatiranju protestov na “post-sovjetskem” območju (Ukrajina, Belorusija). Za protiliberalni blok (Kitajska, Rusija in neuvrščeni) je značilno povezovanje liberalizma s propadanjem in zahodno dekadenco. Avtorja “Protiliberalne plime” sta ob tem kritična do ameriškega zanemarjanja človekovih pravic pri obračunavanju s terorizmom, pri čemer opozarjata na nasprotno politiko latinskoameriških regionalnih organizacij, ki jih podpirajo Bolivija, Kuba in Venezuela. Na področju ekonomskega protiliberalizma Cooley in Nexon opisujeta težnje po “deglobalizaciji”, korupciji, pranju denarja, kleptokraciji in oligarhični mednarodni ekonomiji, pri kateri včasih sodelujejo tudi zahodni bankirji, računovodje, advokati in lobisti.

Nobenega dvoma ni, da sta med proti- oz. ne-liberalne sisteme spadala fašizem in nacionalni socializem. Poleg tega ameriška avtorja kot zglede proti- oz. ne-liberalne politike navajata avtoritarne oblasti Rusije, Kitajske in nekaterih “neuvrščenih” držav. Ne- oz. proti-liberalnost je danes značilna za režime, ki so bodisi komunistični, ki simpatizirajo s komunističnimi režimi oz. se navezujejo na komunistične tradicije. Ruski predsednik recimo ne skriva prepričanja, da je bil zlom Sovjetske zveze katastrofa. Na letošnji prvomajski paradi so poleg orožij za množično uničevanje paradirale tudi rdeče zvezde, srpi in kladiva.

Protiliberalnost pripisujejo borcem proti ne-liberalni politiki
Posebnost slovenskih – in ne le slovenskih – “intelektualnih” razprav na ulici ali v medijih je, da proti-liberalnost pripisujejo politiki in osebnostim, ki so trideset let zavračale proti- oz. ne-liberalno politiko komunistov in njihovih naslednikov. Konec hladne vojne in slovenska pomlad sta bila povezana z zmago liberalizma in s porazom proti-liberalnih režimov! Da današnji levičarji liberalcem pravijo fašisti; da si pripenjajo liberalne značke in liberalcem pripisujejo ne-liberalnost, je ena najbolj perverznih zgodb moderne Evrope in žal tudi Slovenije. Ko rečem “moderna Evropa”, mislim komisarke in predstavnice evropskih organizacij, kot so Vera Jourova, Dunja Mijatovićeva, Sophie in ‘t Veld, žal tudi urednike uglednih medijev, kot so Le Monde, Observer, Deutsche Welle, ARD in celo Frankfurter Allgemeine. Da o Delovih urednicah in urednikih, kolumnistkah in kolumnistih ne govorim.

Te dni je druga velika tema osamosvajanje. Pri nas ga blatijo, drugje ga občudujejo ali vsaj skrbno analizirajo. Nemški Der Spiegel sprašuje, ali Združenemu kraljestvu – zaradi škotskega gibanja za neodvisnost – grozi razpad. Včeraj sem (na daljavo, skupaj s kolegoma iz Estonije in Latvije) sodeloval na katalonski “skupščini”, ki se je spraševala o nujnosti enostranskih korakov za uspeh gibanja za neodvisnost. Najbolj vznemirljivo je bilo vprašanje, ali so in kaj so Katalonci narobe naredili leta 2017, ko so proti volji Madrida organizirali referendum o osamosvojitvi. Kot je znano, je Madrid osamosvojitelje kaznoval z visokimi zapornimi kaznimi, Evropska unija pa ni niti trenila z očesom.

Der Spiegel ugiba, ali brexitu sledi “scexit” (Slovenci bi rekli škeksit), torej škotska neodvisnost od Anglije. Pri tem navaja izjavo katalonske Škotinje Valentine Servera Clavell, da mora biti – karkoli bo že po volitvah ukrenila škotska vladajoča stranka SNP – zakonito. “Njena stara domovina Katalonija naj bi bila po protizakonito razglašenem referendumu leta 2017 bolj kot kdajkoli oddaljena od neodvisnosti. To je svarilo za Škotsko.”

Osvoboditelji bi se morali naučiti govoriti resnico
Ponedeljkovo Delo ima, kot rečeno, na prvi strani naslov “Ljubljana je pozdravila osvoboditelje”, ki ga je mogoče razumeti, kot da bi se zgodila osvoboditev en dan prej. S takšnimi naslovi so slovenski časopisi pred 76 leti pozdravljali 76 let mlajše partizane 29. hercegovske udarne divizije in slovenskega 7. korpusa, ki so takrat vkorakali v Ljubljano. Moj starejši brat, ki je umrl pred nekaj dnevi, je – ko so trafiko v hiši, kjer je stanoval, zapustili prestrašeni lastniki in ko je, star osem let, postal njen “gospodar” – partizanom, ki so jezdili ali korakali mimo hiše, delil cigarete, ki so bile pred osvoboditvijo namenjene samo Nemcem. Kot mi je pripovedoval, je v bistvu pričakoval, da se bo s partizani vrnil tudi najin oče, vendar ga ni dočakal. Oče je bil namreč v osvobojenem Beogradu, kjer je nastopal na tamkajšnjem radiu (po bratovi pripovedi naj bi ga bil celo vodil); v Ljubljano pa se je vrnil (v partizanski uniformi iz angleškega blaga) nekaj dni pozneje. Iz tistega blaga je spretna šivilja pozneje sešila suknjič za brata, iz njega pa sem še pozneje – ko ga je brat prerasel – svoj suknjič dobil tudi jaz.

Pri nas komunisti in njihovi nasledniki liberalce imenujejo fašiste, sebe pa liberalce. Isti ljudje napačno navajajo datum ustanovitve Protiimperialistične fronte, ki jo napačno imenujejo Osvobodilna fronta. Naslov v Delu napačno sporoča, da je včeraj Ljubljana pozdravila osvoboditelje, ki imajo danes, če so bili leta 1945 polnoletni, 94 let, in jih nihče ni pozdravil. Župan Zoran Janković in predsednik Zveze borcev Marijan Križman se predstavljata kot slovenska osvoboditelja in zagovornika zavezniških vojska (ki jih je seveda treba zagovarjati), vendar molčita o marsičem:

O zmagovalcih II. svetovne vojne in o pridobitvah socializma bi bilo priporočljivo govoriti s kar največjo previdnostjo. O njih bi morali pisati – kot je imel navado reči osamosvojitelj France Bučar – s tresočo roko. Izkoriščanje večinoma pokojnih partizanov za blatenje osamosvojitve, aktualne vlade in celo predsedovanja Svetu Evropske unije je zabloda in neumnost. Predvsem pa bi se morali “osvoboditelji” naučiti spoštovati dejstva in govoriti po resnici.

Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.