11.5 C
Ljubljana
torek, 21 septembra, 2021

Liberalci prihajajo

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Kot običajno, sem tudi članek o liberalcih – predno ga objavim – poslal nekaterim prijateljem s prošnjo za pripombe in popravke. Prijatelj Ž. mi je napisal komentar: “liberalci so večinoma ali taki, ki se ali ne morejo prav odločiti, ali pa si za izhodišče postavijo nek teoretični domislek in potem iz tega vse drugo izpeljujejo”. Če sem ga dobro razumel, je liberalizem ocenil kot taktiziranje. Prijatelj B. pa me je opozoril na pomembno vlogo liberalcev, ki so se v avstrijskih časih upirali cerkvenim oblastem; pa tudi slovenskih liberalcev (Levstik, Jurčič, Kersnik, Tavčar), ki so pisali nacionalne programe in ustanavljali moderno književnost.

Moje navdušenje nad liberalci je seveda povezano s srečanji in pogovori z liberalnimi državniki, kot so (bili) Renato Altissimo, Uffe Ellemann-Jensen, Hans Dietrich Genscher, Vlado Gotovac ali David Steel. Za liberalce je (bil) značilen smisel za humor. Ob koncu socializma, ki je sicer (v oporečniških krogih) proizvajal največ šal in sploh duhovitosti, sem se najbolj zabaval pri srečanjih z evropskimi liberalci. Zanje je (bilo) značilno, da so se norčevali iz levičarjev in desničarjev. Večkrat sem slišal šalo o papežu, ki je imel po smrti težave z vstopom v nebesa. Sveti Peter ga je pustil pred vrati po telefonskih pogovorih z Bogom očetom (telefonska števila 01), Kristusom (telefonska številka 02) in Svetim duhom (telefonska številka 03). Liberalska domišljija se je posebno razvnela pri pogovoru s tem zadnjim. Liberalci so se norčevali tudi iz socialistov, češ da si prizadevajo za kontrolo države na vseh področjih. Zmerni socialisti naj bi zagovarjali skrb za državljane “od zibelke do groba” (from cradle to grave), pravi in zavedni socialisti naj bi uvedli kontrolo “od sperme do črvov” (from sperm to worm), najhujši socialisti pa naj bi hoteli uvesti socialno preskrbo “od erekcije do vstajenja” (from erection to resurrection). Moji liberalni prijatelji so pogosto govorili, da imajo konservativci Boga, socialisti sindikate, liberalci pa samo svojo pamet.

V teh dneh je v slovenskih medijih veliko ugibanja o povezavah po prihodnjih državnozborskih volitvah, pri čemer se precej govori o priložnostih in možnostih za liberalno politiko, ki bi prevzela prostor oz. volivce t.i. politične sredine. Še več, liberalna politika je – še posebej z ozirom na domnevno napadalno in domnevno vse bolj razširjeno neliberalnost, ki jo imenujejo tudi protiliberalizem ali po tujih zgledih “illiberalism” – postala predmet političnih sestavljank, celo občudovanja in poželenja. Liberalna politika naj bi bila protistrup za slovensko desnico oz. SDS.

Pri tem se postavljajo zanimiva vprašanja. Številni slovenski komentarji liberalno politiko kobajagi samoumevno povezujejo z levičarskimi strankami, kot so SD, LMŠ, Levica in SAB, predvsem pa protestirajo zoper “izdajstvo” DeSUS-a in Počivalškove SMC, češ da sodita v “koalicijo ustavnega loka” (KUL) oz. na levico. Predno odgovorimo na takšne proteste, moramo ugotoviti, kaj pomeni liberalna politika in kako je z liberalci v drugih državah.

Minister za gospodarstvo in tehnologijo Zdravko Počivalšek. (Foto: STA)

Liberalna politika seveda pomeni politiko sproščenosti oz. svobode na različnih področjih družbenega življenja: od svobodne osebe, podjetniške in verske svobode, svobode znanstvenega in kulturnega delovanja; od svobodnega šolstva in vladavine prava do človekovih pravic. Ko smo našteli nekatere značilnosti liberalnega, recimo svobodoljubnega pogleda na svet, seveda nismo rekli zadnje besede. Liberalna politika se je na Slovenskem razvila v sporu s komunisti in s t.i. levičarstvom. Januarja 1989 v Ljubljani ustanovljena Slovenska demokratična zveza je bila liberalna stranka in se je takoj povezala z drugimi evropskimi liberalci. Zagovarjala je demokracijo in pravico do svobodne odločitve slovenskega naroda za neodvisnost (od Jugoslavije) in za samostojno narodno državo. SDZ je skupaj z drugimi strankami Demos-a – ne brez ugovorov s strani Demosovih bolj konservativnih politikov – uresničila svojo napoved. V Demosu smo imeli poleg liberalcev še socialno-demokratsko, krščansko-demokratsko, kmečko in ekološko stranko, glavna usmeritev cele koalicije pa je bila v bistvu svobodoljubna oz. liberalna. Liberalna politika je povezovala Peterletove in Omanove konservativce in Pučnikove socialne demokrate, ker je bil liberalni element navzoč tudi v njih.

Redkokdaj in redkokje so liberalci uspeli sestaviti vlado sami – brez levice in brez desnice. Tupatam, če sta v državi obstajali dve liberalni stranki (npr. na Nizozemskem desnosredinska VVD in levosredinska D66), je liberalcem uspelo koreniteje liberalizirati vladno politiko. (V Sloveniji smo imeli desnosredinsko SDZ in levosredinsko LDS, ki sta se združili leta 1994.) Ponekod so se liberalci povezali z levico, drugje z desnico, kar je prvi in drugi omogočilo, da sta se predstavljali kot levo-sredinska oz. desno-sredinska stranka. V Nemčiji so imeli socialno-liberalno (SPD-FDP) koalicijo s kanclerjema Brandtom in Schmidtom med letoma 1969 in 1982. Potem so se (Genscherjevi) liberalci povezali s konservativnima CDU in CSU. V Veliki Britaniji je bila nekaj časa aktualna, vendar neuresničena liberalno-laburistična povezava “Lib-Lab”, še manj časa pa povezava “Lib-Con”. Kot je znano, ima evropska liberalna stranka (ALDE) – ki ob logistični podpori slovenskih levičarjev najostreje napada slovensko SDS – 68 poslancev (od 705).

V aktualnem slovenskem parlamentu je – če kot liberalno stranko pogojno štejemo SMC – le pet (5) pravih liberalcev, saj je druga peterica (vključno s predsednikom Državnega zbora in vodjo poslanske skupine) zapustila liberalno politiko in se preprosto spečala oz. spojila z levičarsko koalicijo KUL. Po drugi strani si določene sestavine liberalizma/svobodoljubja – poleg socialno-demokratskih sestavin – pripisuje Slovenska demokratska stranka (SDS): ime je prevzela od nekdanje liberalne SDZ, strankarsko ogrodje pa od Pučnikove socialne demokracije.

Janez Drnovšek (Foto: STA.)

Za slovenski liberalizem po koncu Drnovškove Liberalne demokracije je značilna precejšnja negotovost, in na prvi pogled se zdi, kot da so liberalci bodisi izstopili iz politike, bodisi so se utopili v drugih strankah. Tak izstop/potop je tako rekoč izpraznil sredinski politični prostor in praktično vso liberalno politiko, dokaz za to pa je neusmiljena, brezobzirna konfrontacija levice in desnice, ki jo le prizanesljivi opazovalci imenujejo kulturni boj. Žalostna posledica tega potopa, za katerega nosi odgovornost predvsem pohlepna levica, in katere pohlepnost sem nekoč označil kot abstinenčni sindrom, je pomanjkanje premišljene in argumentirane politične razprave. (Mimogrede: v Bismarckovi Nemčiji je bil kulturni boj v službi modernizacije, ki ji je nasprotovala katoliška Cerkev.)

V trenutku, ko to pišem, se pojavljajo pobude za vrnitev liberalne politike, model tega vračanja pa je po vsem videzu izkušnja nemških liberalcev, ki se že skoraj štirideset let povezujejo s konservativci. V razmerah, ko ti (CDU-CSU) ne morejo računati na samostojno vlado, se z opozorili pred levo-zeleno (Scholz-Baerbock) kombinacijo vse pogosteje oglašajo Lindnerjevi liberalci. Problem slovenskega posnemanja nemškega modela je v tem, da nosilci liberalne pobude niso slovenski liberalci (ki jih spremljajo številne personalne in politične negotovosti), ampak konservativci. Vsi skupaj bi se morali zavedati, da so bili liberalci močan (sicer ne vedno posrečen) politični dejavnik v Sloveniji med obema vojnama in tudi po osamosvojitvi. Liberalci po svoji naravi načeloma niso vsiljivi ljudje, zato bi jih morali spodbuditi k jasni liberalni govorici. Kdo bo odgnal večinoma neutemeljene govorice o naraščanju protiliberalizma (angleško “illiberalism”), če ne liberalci?

Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.

Zadnje novice

Sorodne vsebine