Piše: Vinko Vasle
Dogajanja v javni hiši, odkar se je menjal njen vrh, so dokaz, da imamo v resnici opraviti z mehkim, a dovolj nasilnim novinarskim levičarskim terorizmom, v katerem jedru so novinarski aktivi in sindikati, ki imajo že od nekdaj močne ideološke podpornike zunaj hiše. Ti podporniki so si v zadnjih desetletjih javno hišo razdelili po svojih strankarskih interesih in tako imamo posamezne informativne oddaje tako na radiu kot tudi na televiziji, ki sodijo pod patronat komunistov oz. socialnih demokratov, pa levičarjev, kot tudi stranke Marjana Šarca. Že ob njegovem prestopu v politiko, bi javna hiša morala vzpostaviti profesionalno distanco do njega, v resnici pa je bila njegov najbolj odločen piar. In to človeku, ki je v hiši bil izjemno nepriljubljen zaradi svojih histeričnih izpadov in nedela.
Pašek-Šetinčeva, ali laž kot vrednota.
Nikoli v teh letih se tudi ni spoštoval temeljni princip avtonomije in profesionalnosti javnega medija, da se novinarji, ki sestopijo v svet politike, nazaj ne morejo vračati. Tako se je iz objema LDS vrnila Ljerka Bizilj, kasneje tudi Majda Širca, ki je bila za razliko od prve hudo ideološko politično zaznamovana in je še danes takšna. V skladu s kriteriji munchenske deklaracije je za vsak javni medij – pa tudi za vsak medij nasploh – to profesionalna pot navzdol. Nekatera opozorila, da novinarji informativnih programov tako radia kot tudi televizije nastopajo s pozicij lastne strankarske in politične “avtonomije” so seveda bila vedno preslišana. Na radiu ta tip neprofersionalnosti in novinarske zlobe predstasvlja novinar Matej Šurc, pa tudi Špela Novak in kar celoten Val 202. Profesionalno so spridili nekoč paradno oddajo Studio ob sedemnajstih itn. Tipičen primer na TV strani pa je Mojca Pašek Šetinc, katere novinarski izdelki so kar kričali po ideološki in kučanistični pristranosti, a na vsako pripombo posameznikov tudi na programskem svetu, so bile ocene o njenem delu napad na novinarsko svobodo in avtonomijo. Dokler se ni zgodil znameniti tvit predsednika vlade, ki je povsem upravičeno ostro opozoril na to, kaj novinarji lahko in česa ne. Na primer, da ne smejo lagati. Vsaj to. A v procesih našega sodstva je bila v resnici obsojena žrtev in ne zločinec, kar bodo naslednje stopnje še pokazale. Če namreč sodišče lahko legitimira laž kot vrednoto, potem ni čudno, da v javni hiši poleg tega uporabljajo tudi druge “novinarske zvrsti” – manipulacije, molk o dogodkih, serijski umori osebnosti itn. Kar najbolje producira oddaja Tarča, ki bi zaradi hudih profesionalnih zdrsov – če sem zelo mil – morala že zdavnaj v kletne prostore javne hiše, posameznim njenim ustvarjalcem pa bi bilo treba odvzeti licenco za tak način novinarstva.
Štefančičev zasebni fevd.
Ena od razvpitih oddaj je tudi Studio City, ki je čisto privatna mala levičarska televizija Marcela Štefančiča znotraj javne televizije – enostranka, navijaška, neobjektivna in v prvi vrsti izpostava Levice in levičarstva kot najbolj grobe oblike ideološkega poneumljanja in pranja možganov gledalcem. Tega malega fevda Mladine v javni hiši se nihče doslej ni upal lotiti in to drastično – tako, da bi se oddajo preprosto ukinilo, ker je za kaj takšnega zrela že nekaj let. Dobrohotnost infoirmativne funkcije do gledalcev pa je v dnevniku in Odmevih odvisna od trenutnega urednika dnevnika, ali pa od voditelja Odmevov. Znani so primeri, ko voditelji niso želeli spoštovati urednnika, kjer je zlasti izstopal zdaj politično aktiviran “koroški TV slavček” Slavko Bobovnik. Da o Utripu ne govorim, kjer so bile oddaje že v naprej rezervirane za “prave novinarje”, vsak slučajni, po pomoti odmnik pa je povzročal shizofrene reakcije mudžahedinskih ideologov informativnega programa, kot jer bil to primer Utripa Jadranke Rebernik, v zadnjem času pa Utripa
- Jožeta Možine, pri katerem se je v zavetju šefa partije in udbe Milana Kučana angažirala Špela Furlan. In to z birokratsko opazko, da Možina klanjanja Kidriču ni opremil z dnevom nastanka posnetka, čeprav to absolutno ni bilo pomembno, ker je šlo za simbolično slikovno poanto, do katere ima vsak ustvarjalec Utripa avtorsko pravico. Pred tem “močnim agrumentom” je pokleknila cello nova varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Marica Uršič Zupan. Takoj za njim je Utrip ustvarila Mojca Pašek Šetinc, v katerem je s človekom, ki ga je preganjala po sodišču, obračunala v najbolj zavržnem stilu agitpropa in črne propaganda. Kar se ne bi smelo zgoditi, ker je šlo za tipično okužbo novinarke, ki je preko zunanjega mentorja Mileta Šetinca v javno hišo prinašala nestrpnost, tudi laž in manipulacijo. A ji je bilo vse dovoljeno, ker jo je Milan Kučan pohvalil za dokumnetarec o svojem liku in delu, ki je imel z resničnostjo še manj kot znamenita avtorizirana biografija izpod peresa Boža Repeta.
Brez šol so bolj “naši”.
V preteklosti so si novinarji javne hiše s pomočjo sindikatov izborili tudi neverjeten privilegij – da se jim namreč avtomatično prizna izobrazba, če so na RTV delali redno ali honorarno pet let. To je seveda ostanek partijske javne hiše, ki je zelo rada zaposlovala kadre brez ustrezne izobrazbe, saj so potem bili zelo upogljivi in ubogljivi. Bilo je obdobje v osemdesetih in devetdesetih letih, ko je bila več kot polovica novinarjev s srednješolsko, ali celo nižjo izobrazbo.
Tako so se v javni hiši skozi leta kalili ustrezni kadri, ki so bili hvaležni svojim partijskim šefom izven hiše, o čemer govori tudi podatek, da so po osamosvojitvi – razen v enem primeru – programski svet vodili visoki partijski kadri. Recimo Janez Kocijančič, ki je bil celo predsednik zveze komunistov in so znani primeri, ko se je osebno vmešaval v posamezne programe in novinarske prispevke. To je bil čas, ko je bila cenzura na RTV na najvišji ravni in večini novinarjev se to ni zdelo niti najmanj sporno. Potem je programski svet vodil Jernej Pikalo, tipični FDV-jevski partijski oz. boljševiški kader, ki je svoje delo opravljal, kot da gre za oddelek partijske celice, da bi ga kasneje zamenjal član CK ZKS Ciril Baškovič, ki je partijsko zvijačno dajal vtis velikega demokrata, v resnici pa je v zakulisji po potrebi opravil svoje ideološko partijske naloge.
Okopi I.E. Berganta v info program.
Ko v takšno sfero udari najmanjša sprememba, so vsi družbenopolitični delavci-novinarji takoj na okopih, ker so smrtno ogroženi. Ali bodo – po Stanetu Dolancu – oni na oblasti, ali pa ne bo nihče. In vse to, vsi ti silni protesti, pisarije, programske diverzije, grobi obračuni z “neprimernimi” kolegi so seveda odraz tega, da kot celo javno pravijo “hiše ne damo”. Tu ne gre več niti za samoupravljanje, ampak za levičarsko olastninjenje RTV – to, kar takratni LDS ministrici Majdi Širca ni uspelo uzakoniti (da bi RTV zakonsko potisnila v rok levici), so v zadnjih nekaj letih uspeli “pravi kadri”. Na televiziji je jedro teh upornikov znotraj informativnega programa, kjer izstopa lidersko dirigiranje Igorja E. Berganta, ki je v resnici njihov neformalni vodja.
Upor rdečih brigad proti Pirkoviču.
Kar zadeva upornikov v MMC, pa so tam itak znane rdeče brigade Kaje Jakopič, eden najhujših pa je po moje tisti zakompleksirani nesrečnik Boris Vasev, ki s svojimi podlimi pisanji , posebej pa obračuni s kolegi, ki mu niso ideološko všeč, hišo, ki itak ni na dobrem glasu, sporavlja še ob tisto, kar sploh še ima. Tom, kar mu ne uspe z dobrim novinarstvom, rešuje s podlimi pisanji. V protestu pred javno hišo zaradi imenovanja Igorja Pirkoviča za v.d. urednika MMC je bil celo glavni govorec, ki je Pirkoviču očital tisto, kar v resnici sam bolj uspešno in dosledno počenja. To je človek, ki zahteva umik slovenske zastave z jambora pred RTV. Gre za človeka, ki je Janeza Janšo primerjal s srbskim klavcem Šešljem, poniževal režiserja Mitjo Okorna, da bi v zadnjem času pokazal svoje rusofilstvo. Žal RTV hiša to tolerira, čeprav interni akti o kodeksu obnašanja to v resnici ne dovoljujejo.
Pustiti jih na pločniku.
Tako imenovane protestne tiskovne konference novinarjev RTV na pločniku pred hišo so javna demonstracija borbe za nadoblast v hiši. Kako se bo vse to končalo, je odvisno od vztrajnosti in trdnosti vodstva RTV in zlasti od večinskega dela programskega sveta, ki pa se žal z zamudo, ali pa sploh ne odziva na takšno razbojništvo, ki meji že na info mafijsko organizacijo na RTV.
Kratkoročno bi morebiti ne bilo slabo, če bi ob naslednji javni demonstraciji pred RTV hišo vodstvo zasklenilo vhodna vrata…
Vinko Vasle je dolgoletni novinar, publicist, satirik in pisatelj.
