10.9 C
Ljubljana
sobota, 24 februarja, 2024

Levičarski profesionalni črpalci javnih sredstev ali poenostavljeno rečeno paraziti

Piše: dr. Štefan Šumah

V letu 2021 so prihodki v državni proračun od dohodnine znašali 1,53 milijarde evrov, nevladne organizacije pa so prejele od neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov (ministrstva, občine, FURS, javne agencije in zavodi) 482,54 milijona evrov oziroma  31,54 odstotka sredstev (še leta 2018 je to znašalo približno 15 odstotkov), ki so se zbrala z dohodnino. Trend naraščanja pa pod to vlado samo še nadaljuje.

Vendar pa, če odštejemo nevladne organizacije, ki so dejansko res javnega pomena, kot so gasilci, Karitas, Rdeči križ in organizacije, ki so pomembne za lokalno skupnost (različna športna in kulturna društva), nam ostanejo predvsem profesionalni črpalci javnih sredstev ali poenostavljeno rečeno paraziti, ki zajedajo naše denarnice.

Zadnji javni razpisi samo potrjujejo moje trditve. Nekaj milijonov za razpise tu, nekaj milijonov tam, milijoni za prijatelje na prirejenih razpisih, milijon za Jenullove anarhiste, milijon za Mukijeve nekoristne nakladače … Nekaj podobnega, kot bi denar metali direktno v peč, nobene koristi od njih. Državljani, ki vse to financiramo, pa nimamo pri vsem tem nobene besede. Milijoni se delijo mimo nas, nepregledno, nesmotrno, neučinkovito in pogosto tudi nezakonito.

Zato sem že pred časom pisal o tej temi. Vendar pa so zadnji dogodki moje prepričanje samo še utrdili. Seveda, če že moramo zagotavljati denar za NVO, naj nam država vsaj omogoči, da sami odločamo o tem, kateri nevladni organizaciji ga bomo nakazali. In vztrajam pri tem, pri neposredni demokraciji, saj gre konec koncev tudi za moj denar! Svoj predlog še enkrat ponavljam in upam, da bo nova vlada (ki bo zagotovo desna) to tudi storila.

Sedaj lahko vsak prostovoljno donira katerikoli nevladni organizaciji, pa tudi političnim strankam do 1 odstotek od dohodnine (ko sem pisal o tem prvič, je bilo še 0,5 odstotka). Ta možnost naj se ukine. Prav tako se naj nehajo financirati nevladne organizacije. Uvede pa naj se 15-odstotna obvezna donacija iz dohodnine, vendar z možnostjo, da davkoplačevalci izberejo, komu gre ta donacija. Vsak davkoplačevalec naj se sam odloči, katerim organizacijam (do na primer petim različnim) bo doniral 15 odstotkov svoje dohodnine.

S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo kot koristne, všečne, zanimive … skratka, katere so vredne našega zaupanja in seveda našega denarja, povzročilo pa bi tudi tekmovanje med nevladnimi organizacijami, ki bi svoje storitve dejansko bile prisiljene prilagoditi neposrednim uporabnikom teh storitev.

Zagotovo bi se v tem primeru neposredne demokracije oziroma možnosti samostojnega odločanja sredstva razdelila precej drugače, kot se sedaj. Nekatere organizacije bi doživele pravi razcvet, druge pa bi le životarile ali celo ugasnile. Različne GONGO  organizacije (Jutri je še en dan, Mirovni inštitut …) bi se verjetno bile prisiljene stehtati, koliko so dejansko vredne na trgu nevladnih organizacij. Verjetno brez neposrednega napajanja iz proračunskega korita nič!

Tudi trg nevladnih organizacij bi deloval, samo vzpostaviti ga je treba. Tako bi davkoplačevalci vsaj nekaj dobili za svoj denar, če ga že moramo neprostovoljno odstopiti nevladnikom. Nekatere nevladne organizacije bodo zacvetele, nekatere ovenele in nekateri pa si bodo pač morali poiskati nove službe. Res je, da bodo precej slabše plačane od teh, ki so jih v svojih nevladnih organizacijah navajeni, ampak življenje je pač kruto. Ljudje so odločili. Ljudje pa imajo vedno prav (tudi če se motijo, jih ne moreš zamenjati). In neposredna demokracija, za katero se tako zavzemajo pri Jenullovem Glasu ljudstva, bo delovala tudi v praksi.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine