19.7 C
Ljubljana
petek, 25 junija, 2021

Levi Demos in desna Osvobodilna fronta

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Mnoga vprašanja, o katerih smo razpravljali pred tridesetimi leti, se postavljajo tudi danes, in na prvi pogled se zdi, kot da se zgodovina ponavlja; kot da smo se po tridesetih letih vrnili tja, kjer smo že bili. Pojavljajo se – resda iz nepričakovane smeri – ideje o novem Demosu; govor je o preurejanju Balkana, seveda o preurejanju slovenskega strankarskega prizorišča, o narodni spravi… Seveda so se v tridesetih letih – po zaslugi generacije, ki se je preizkusila v vrvežu in metežu po koncu hladne vojne; navsezadnje po zaslugi ljudi, ki so se aprila 1991 zbrali na Račjem otoku – zgodile bistvene spremembe.

  • Slovenija je – s plebiscitarno podporo doma in z nekaterimi zadržki na mednarodni ravni, ki smo jih uspešno premagovali – postala samostojna država z demokratično ureditvijo,
  • Slovenija je – že spet s plebiscitarno podporo doma in ob zaupanju mednarodne skupnosti – leta 2004 postala članica Evropske unije,
  • Slovenija je – doma z dvotretjinsko podporo, kot je predpisana za ustavne spremembe, z zaupanjem demokratičnih ustanov in držav – postala članica Nata,
  • Slovenija je leta 2005 predsedovala OVSE,
  • Slovenija je bila med letoma 1998 in 1999 članica Varnostnega sveta OZN,
  • Slovenija je leta 2008 predsedovala Svetu Evropske unije.

Vračanje nekaterih vprašanj in razprav po tridesetih letih je nenavadno in v nasprotju z nacionalnim interesom. Na Račjem otoku smo morali (predvsem Bavčar, Bučar, Feltrin, Gros, Janša, Oman, Peterle, Pučnik in jaz) rešiti glavno vprašanje: ali bomo pravočasno pripravljeni na samostojnost, ali ne. Oziroma, kot je bil nepopustljiv France Bučar: se dejansko hočemo osamosvojiti ali ne? Bučar je moral dvakrat ponoviti vprašanje: “Gremo naprej ali ne?” V tistem trenutku se je morda komu od navzočih zdela osamosvojitev manj važna od prevzemanja vajeti v gospodarstvu, vendar smo na koncu vsi dali pozitiven odgovor.

Sestanek na Račjem otoku je treba razumeti v kontekstu dogajanja tistih dni. Demosove stranke so vsaka posebej, včasih v medsebojnih polemikah obravnavale: razlike med strankami, njihovo “naravno zavezništvo”, morebitno združevanje, sredinsko ali desno usmeritev, državotvornost; odnos do preteklosti (NOB), do sprave in Jugoslavije, težnje po zamenjavah, vključno z zamenjavami ali rošadami vodilnih predstavnikov v Demosu… Takšna vprašanja so nas vznemirjala vsa leta, vse skupaj pa se je zelo zapletlo po letu 2008. Pred desetimi leti smo z govorniškega odra na državni proslavi (Dneva upora proti okupatorju) slišali poziv, da je “dovolj zaslugarstva” in da je potreben “prelom z zablodami naše tranzicije, prelom z našo tranzicijsko navlako”, pri čemer je bila mišljena politika Demosa in njegovih naslednikov.

Da prihajajo velike težave, sem pomislil leto ali dve pozneje, ko sem od tedanje nemške veleposlanice v Ljubljani Anne Elisabeth Prinz – v pogovoru o posledicah slovenskega življenja v socializmu – slišal oceno, da so se zahodni Nemci ob združitvi nekaj naučili od vzhodnih Nemcev, ti pa od zahodnih. To me je spomnilo na oceno nekega drugega slovenskega predsednika, ki je rekel, da se je Berlinski zid podrl na obe strani.

Levica ustvarja mite in falsifikate
Kaj lahko v luči povedanega rečemo o novem (levem) Demosu in o balkanskih (ne-papirnih) načrtih, ki jih doma in v tujini pripisujejo slovenski vladi? Naši tekmeci/nasprotniki na tranzicijski levici razumljivo gojijo in seveda prilagajajo tista poglavja zgodovine, v katerih so se izkazali (ali razglasili) kot zmagovalci; neskončno pa so užaljeni, ker so se pri največjem zgodovinskem dosežku, tj. slovenski narodni državi, izkazali kot poraženci. V svoji ideološki/politični vnemi ustvarjajo naslednje mite oz. falsifikate:

  • da se je slovenski upor zoper nacizem/fašizem začel že aprila 1941,
  • da slovenska državnost izvira iz leta 1945,
  • da je Demos potemtakem nadaljevanje starega režima;
  • da Jugoslavija nikoli ni bila za železno zaveso,
  • da v Sloveniji ni bilo boljševiškega socializma,
  • da je bil plebiscit za samostojno/neodvisno Slovenijo prevara in napaka;
  • da večina Slovencev voli levico,
  • da je aktualna desno-sredinska koalicija nedemokratična oz. fašistična,
  • da nedemokratična/fašistična desnica snuje preureditev balkanskih meja;
  • da stranke tranzicijske levice nadaljujejo tradicijo upora zoper fašizem; in
  • da so potemtakem te stranke edine upravičene do imena “demokratične opozicije”, torej je prav,
  • da se imenujejo “levi Demos”; in
  • da je njihova platforma manifest “Socializem 21. stoletja”.

Naši tranzicijski levičarji, kljub temu, da delujejo na napačni strani zgodovine, v tej vnemi niso niti neuspešni niti osamljeni. Podobne vnetljive ideje se širijo marsikje po Evropi, kjer ugledni družboslovci govorijo o moralni superiornosti levice. To niso nujno isti ljudje, ki – ne da bi poznali razmere in ne da bi razumeli slovenščino – prevzemajo slovenske mite in falsifikate.

V zvezi z idejo o levem Demosu še dve opazki:

  1. izvirni Demos ni bil enovita in enostranska (konservativna, desna, cerkvena…) struktura, ampak je bil koalicija šestih strank, ki so pokrivale vse klasične politične usmeritve. V njem so bili krščanski demokrati, kmečka stranka, liberalci in socialni demokrati; poleg njih so v vladi sodelovali tudi posamezni predstavniki strank socialističnega samoupravljanja;
  2. z enako pravico, kot bi se neka prihodnja koalicija imenovala “levi Demos”, bi se lahko skupina strank, ki sestavljajo aktualno vlado, imenovala “desna Osvobodilna fronta”.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine