3.3 C
Ljubljana
sreda, 24 aprila, 2024

Leto prebujanja duhov iz preteklosti

Piše: Aleksander Rant (Nova24tv)

Slovenci smo v zadnjih desetletjih preživeli marsikaj: od prve svetovne vojne prek srbske hegemonije do druge svetovne vojne, fašizma, nacionalnega socializma in na koncu dolgoletnega hlapčevanja komunistom. Šele 30 let pa živimo v svoji državi, državi slovenskega naroda, ki smo si jo izbojevali in postavili sami. Velika generacija naše osamosvojitve je sprejela zgodovinski izziv in nas potegnila iz talilnega lonca Jugoslavije, ki se je, kot vemo, nato razletel v solzah in krvi.

V samostojni državi smo dobro opravili s pojavi dveh totalitarizmov 20. stoletja. Fašizem obstaja samo še v glavah zagrizenih levičarjev, nacionalni socializem pa v glavah nekaterih skrajnih in obrobnih skupin, ki ne ogrožajo blaginje našega naroda. Tretji, za Slovenijo najhujši totalitarizem, pa žal še živi. Živi v glavah, srcih in mislih. Zakaj? Ker so elite profitirale, ker so lenuhi uživali in ker so nesposobneži plezali po družbeni lestvici zaradi svoje strankarske, partijske, pripadnosti.

Vsa leta od slovenske osamosvojitve se je zdelo, da je duh komunizma in socializma nekoliko poniknil. Da se je levica vendarle nekoliko evropeizirala in pustila za sabo mite in prakse iz preteklosti. Pa ni bilo tako. Politična elita je na strani socialistov ostala nespremenjena. Gospodarsko podlago so si prek “demokratične” privatizacije zagotovili s podeljevanjem družbene lastnine zvestim kadrom – danes jim rečemo tajkuni. Medije so imeli vedno v oblasti, prav tako šole, tožilstvo in sodišča. Prvih 14 let se je zdelo, da socializma ni več, da le levica zagovarja ljudem bolj všečne ideje. Da imamo demokracijo, da institucije delujejo, da so mediji neodvisni in da so šole ideološko nevtralne.

Zlo 20. stoletja dobilo krila
Šele ob vladi, ki ni bila iz levega gnezda, se je pokazala vsa tranzicijska hobotnica. Nenadoma smo izvedeli za privatizacijske tajkune, za korumpirane sodnike, za medije, ki so prodajali le eno resnico. Videli smo, da smo se leta 1991 osamosvojili, nismo pa se osvobodili največjega zla 20. stoletja – komunizma. A elite so imele v tistih časih še dovolj moči in niso zganjale komunističnih ekscesov. Tu in tam smo gledali kakšno partizansko procesijo, v Dražgošah se je govorilo o plemenitem boju za svobodo.

Pred leti, predvsem po drugi ne levi vladi, pa se je retorika zaostrila. Začeli so se pozivi k revoluciji, k boju proti “okupatorju”. Pljuvalo se je na zaveznike, NATO, na Evropsko unijo. Začeli so se pozivi k linču političnih nasprotnikov. Revolucionarno nasilje, ki je leta spalo, se je začelo prebujati v vsej svoji silovitosti. Levica je končno začela kazati svoj pravi, krvavi obraz.

Kri, nasilje, oblast
V letu 2020, po mesecu marcu, pa je levica razkrila vse svoje karte. Pokazali so, da so res, kot bi dejal Marko Koprivc, ponosni dediči komunistične partije. Ponosni dediči klavcev, morilcev in “tepihovalcev” slovenskega naroda. Duhovi revolucije, ki so spali dobrih 30 let, so se spet prebudili. Parole, v katerih prevladuje beseda smrt, so postale oblika političnega boja. Kolesa, s katerimi so jurišni odredi nacistične stranke ustrahovali Jude, so postala simbol upora. Meščanski proletariat je začel groziti najvišjim predstavnikom države in žugati s smrtjo, s krvjo.

Da je bila slika še bolj grozljiva, je vsa leva politika sprejela to radikalizacijo. Niso dejali, naj se duhovi pomirijo. Kje pa! Kresu, ki so ga prižgali sami, so še dodajali gorivo. Pokazali so, da so dediči režima, ki ne prenese politične konkurence. Ki je v svoji intimni naravi totalitaren in temelji na terorju. Teror je torej postal modus operandi boja proti vladi, ki je naslednica osamosvojitvenih vrednot. Teror v obliki protestov, na katerih se kolektivno grozi s smrtjo. Teror v obliki pisanja po hišah ministrov. Teror v obliki nasilnih protestov, v katerih se je uničevala javna lastina in v katerih je bilo več ljudi poškodovanih. Teror v obliki obstrukcij sej, na katerih so se sprejemali zakoni za pomoč prebivalstvu, teror v obliki parlamentarnega maščevanja zaradi izgube oblasti.

 

Kri, nasilje, oblast. V letošnjem letu vidimo, kdo so levičarji. V letošnjem letu se soočamo z duhovi preteklosti, ki v naši družbi še niso bili obsojeni, spomin nanje pa ni bil zgodovinsko ovrednoten in zavržen. Spet nam grozijo z jamami, s poboji, z nasiljem. In spet so izkoristili stisko naroda. Pred 70 leti so pobijali med vojno, danes pobijajo s širjenjem virusa. Čas je, da se ta nora levica ustavi. Na volitvah seveda.

Aleksander Rant je odgovorni urednik televizijskega programa Nova24TV.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine