1.7 C
Ljubljana
petek, 16 aprila, 2021

Kulturni boj 1945-2021

Piše: Dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister

V sedemdesetih letih 19. stoletja je bil “kulturni boj” (Kulturkampf) političen spopad med prusko vlado (ki jo je vodil kancler Bismarck) in katoliško Cerkvijo. Nekoliko pozneje se je oznaka oprijela obračunavanja med slovensko Cerkvijo, ki jo je predstavljal Anton Mahnič, in liberalnimi literati, oz. med katoliško (klerikalno) in liberalno strujo v slovenski politiki. Mahniča je v satiričnem romanu 4000 karikiral Ivan Tavčar.

Na Slovenskem (in povsod v vzhodni Evropi) je imelo lastnosti kulturnega boja tudi obdobje po drugi svetovni vojni. Tokrat napadalec ni bila Cerkev ampak komunistična partija. Do prekinitve kulturnega boja je prišlo leta 1990.

Zaporedje obdobij kulturnega boja in njegovih prekinitev je bilo približno takšno:

I. Prvo obdobje kulturnega boja – 45 let

1945-1990: komunistični režim

II. Prva prekinitev – 12 let

1990-1992: koalicija Demos (SKD, SLS, SDZ, SDSS, Zeleni, “Liberalci”)

1993-2000: vlade Janeza Drnovška (LDS, SKD, SLS…)

2000: začasna (polletna) vlada Andreja Bajuka

2000-2002: nadaljevanje vlade Janeza Drnovška

III. Drugo obdobje kulturnega boja – 2 leti

2003-2004: vlada Antona Ropa (referendum o Natu, diplomatska akademija, začetek afere Patria)

  1. Druga prekinitev – 4 leta

2004-2008: vlada Janeza Janše (SDS, NSi, SLS)

  1. Tretje obdobje kulturnega boja – 3 leta

2008-2011: predsednik Danilo Türk in predsednik vlade Borut Pahor (peticija 571, afera Patria, posegi v diplomacijo)

  1. Tretja prekinitev – 1 leto

2012: vlada Janez Janše (štrajki, vrnitev izbrisanih, vstaje v Mariboru in v Ljubljani)

VII. Četrto obdobje kulturnega boja – 7 let

2013-2020: vlade Bratuškove, Cerarja, Šarca (afera Patria, protesti, peticije, pisma, referendumi, vodja opozicije v zaporu, nepoštene volitve 2014)

VIII. Četrta prekinitev – 1 leto

2020-2021: vlada Janeza Janše (epidemija covida 19, aktiviranje KUL-a, interpelacija, nezaupnica)

Obdobje med padcem Berlinskega zidu (1989) in polômom schengenskega “zidu” (2015) je bilo obdobje nove (zasilne) stabilnosti po koncu hladne vojne. Vmes – med jesenjo 2001 (napad Al Kaide na newyorška nebotičnika) in koncem leta 2002 (širitev Nata in EU) – je bil premor, nato so bile razmere približno stabilne tja do ruskega prevzema Krima in migrantskega vala. Padec schengenskega sistema, s katerim se je dokončno porušilo premirje iz leta 2002, se je v času Cerarjeve vlade zgodil na slovensko-hrvaški meji. Po Evropi so se vrstili teroristični napadi, zgodila sta se zaostritev grške finančne krize in brexit, v ZDA je nastopil Donald Trump s svojevrstno protievropsko, protikitajsko, nekoliko manj pa protirusko retoriko; pojavili so se populizem, avtoritarnost in “proti-liberalizem”, navsezadnje je kot strela z jasnega udarila pandemija covida 19.

Slovenska populistična, avtoritarna in protiliberalna levica, ki si je bila za svojo popolno in dokončno prevlado prizadevala praktično ves čas po odhodu Drnovška z mesta predsednika vlade (2002), predvsem pa z “vstajami” leta 2012 oz. 2013, s Cerarjevo in Šarčevo vlado, je začutila zgodovinsko priložnost. Za naraščanje okužb, za številne smrtne primere, predvsem pa za varnostne ukrepe (“lock-down”) je priročno obtožila desno-sredinsko vlado Janeza Janše. Ta vlada – ne pa, kot pričajo dejstva, levica – naj bi epidemijo izkoriščala za svoje politične ambicije. Namesto da bi se zamislila nad nakopičenimi problemi v zvezi s trajno oskrbo in z domovi za ostarele, torej nad lastno malomarnostjo in nad grehi političnih vzornikov/predhodnikov, je levica segla po preskušenem, vsega hudega vajenem grešnem kozlu – t.i. desnici.

Najmočnejša pospeška novejšega slovenskega kulturnega boja sta se pripetila leta 2008 in leta 2013 (s prekinitvijo leta 2012). Intenzivnost kulturnega boja je bila odvisna od domnevne ogroženosti “pridobitev socializma”. Naraščanje in upadanje ilustrira kopičenje različnih alarmantnih peticij in izjav, interpelacij in nezaupnic; prevladovanje levičarskih in cenzuriranje levici neljubih sporočil v glavnih medijih, kot so npr. Delo[1], Dnevnik, nacionalna TV in POP. Retorika kulturnih bojevnikov, katerih vrste so v najnovejšem času dopolnili voditelji kot Bratuškova, Erjavec, Fajonova in Šarec, je udarna, pavšalna, predvsem pa v epohalnem sporu z dejstvi.

Tako je Erjavec – zadnji dan starega leta – v izjavah za TV Slovenija in POP TV obžaloval stališča SMC, ki zavračajo njegov vzpon na čelo vlade. SMC naj bi podpiral politiko aktualne vlade, ki je “usmerjena v destrukcijo in denormalizacijo[2] države”, noče pa se pridružiti političnim silam (z Erjavcem na čelu), ki “želijo normalno državo, v kateri se spoštuje ustavni red”. Spomnil je na … novinarsko konferenco računskega sodišča in na opozorila njegovega predsednika Tomaža Vesela, da se »podirajo temelji naše države«. Erjavec je izpostavil tudi vprašanje svobode medijev[3] pod aktualno vlado in v tem kontekstu vprašanje financiranja Slovenske tiskovne agencije. Prav tako vlada po njegovi oceni ne obvladuje epidemioloških razmer. Pričakuje, da se bodo v naslednjih dneh stvari »izkristalizirale«. Tudi poslanke in poslanci bodo morali povedati, ali bodo še dopuščali, da vsak dan umre toliko bolnikov s covidom-19, da so otroci doma namesto v šolah, da se dogajajo pritiski na medije in da se rušijo neodvisne institucije, je dodal Erjavec.

Kulturni boj pa vsebuje tudi za spoznanje bolj premišljene trditve. Tako je profesor in nekdanji funkcionar Zveze komunistov Lev Kreft v intervjuju za Delo povedal: “Tranzicija iz socializma v kapitalizem je vzpostavila komajda kaj demokracije, grabilo in prisvajalo se je vse, kar se je dalo.”[4] Junaki kulturnega boja so praviloma pristranski, če pa je sila velika, so sposobni izjav, ki posebej pogumno sprevračajo dejstva. Kreftova izjava izhaja iz izmišljene ocene, da je bil socializem demokratičen in da so “grabili” in si “prisvajali, kar se je dalo” njegovi nasprotniki. Pri tem je “pozabil”, da so bili glavni pridobitelji ravno tisti, ki so vodili podjetja in banke v času socializma in jih Demos zaradi demokratičnosti pač ni zamenjal.

Poseben biser kulturnobojne retorike je izjava dolgoletne (od leta 1993) direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac. V televizijsko kamero se je pritožila zaradi nerazumevanja slovenskega veleposlanika v Rimu, Tomaža Kunstlja, ki se je (neprevidno!) vprašal, ali naj slovenska država v letu proslavljanja 30. obletnice osamosvojitve financira jugoslovansko razstavo v Rimu. Badovinčeva je menila, da je Kunstljev argument “nekaj novega”, in dodala, da se pri takšnih podjetjih ne bi smeli ozirati na “nacionalnost”.

Tu pa je moj neuslišani odgovor Marijanu Lačnu:

Vprašanje o demokraciji (odgovor Marijanu Lačnu)

Delo, 19., 31. decembra

Marijan Lačen (ML) je – če prav štejem, kar navaja v svojem prispevku – trikrat prebral moj članek “Vprašanje o demokraciji”, kar je bodisi znamenje temeljitega preučevanja bodisi počasnega razumevanja. Domnevam, da gre za drugo, saj bralcu ML tudi po tretjem branju ni jasno, da zagovarjam predvsem sistem svobodnih in poštenih volitev; oporekam pa takšnim volitvam, ki jih ni mogoče označiti kot svobodne in poštene. Moje oporekanje ni daleč od stališč Ustavnega sodišča, ki je Državnemu zboru naročilo popravilo volilne zakonodaje; ni pa prav daleč niti od opazke Janeza Janše v pismu voditeljem Evropske unije (17. novembra 2020), da so bile volitve leta 2014 “ukradene”, saj jih je moral vodja opozicije spremljati iz zapora (ki ga je po volitvah razveljavilo Ustavno sodišče); nakar so mu poslanski tovariši skušali odvzeti še poslanski sedež. Med spornimi sem navedel tudi volitve leta 1990, ko Demosu ni bil omogočen enakopraven dostop do volivcev “Zbora združenega dela”. Klasični teoretiki in raziskovalci volilnih sistemov med pogoji volilne poštenosti navajajo dva bistvena:

  1. pripravljenost nasprotnikov (recimo Levice in Desnice) na pogajanja oz. sporazumevanje in
  2. dostopnost alternativnih informacij.

Tadva pogoja v slovenskem primeru nista primerno predstavljena, niti nista izpolnjena. Bralec ML ugotavlja, da moj prispevek ni legitimen, ker ne govori o “sedanjem stanju v državi”, ampak o preteklosti. Pri tem je v zmoti iz več razlogov:

  1. ker ne pišem o ničemer drugem kot o sedanjem stanju v državi, ki sproti postaja preteklo stanje v državi;
  2. ker tako ali tako ne morem in ne more nihče (niti ML) govoriti o ničemer drugem kot o preteklosti, saj naše pisanje že v trenutku, ko ga pišemo, postane preteklost; o prihodnosti pa je mogoče samo ugibati, kar je posel prerokov in špekulantov;
  3. ker razpravljanje o stanju v državi, ki nenehno postaja preteklost, spada med temeljne značilnosti intelektualne razprave in ne more biti nelegitimno oz. kot pravimo v slovenščini, neupravičeno.

Žal je bralec Marijan Lačen v trenutku, ko bi se resna debata lahko šele začela, svoje pismo uporabil za ne povsem izvirno politično propagando, ki aktualni vladi pripisuje: menjavo strokovnih kadrov, težnjo po ukinjanju medijev, škodljiv odnos do sodstva, napad na nevladne organizacije, dovoljevanje (rimskokatoliški) Cerkvi, da se vključuje v državno politiko, in zunanjo politiko, ki spominja na banana republiko in je v posmeh naprednemu svetu. Bralec ML za nobeno od teh trditev, ki jih vsak dan do onemoglosti meljejo naši levičarski mlini – kot je postala splošna razvada – ne navede dokaza. Že preprosta kmečka pamet in eno samo branje mojega prispevka pove, da gre za spodrsljaj bralca ML; saj so levičarski krogi (ki se zdaj zbirajo pod vodstvom Karla Erjavca v koaliciji “Kul”) imeli oblast v Sloveniji kar 4/5 časa po letu 1990. V 24 letih, kot znese približen izračun, so imeli veliko časa za povzročanje škode in za njeno popravljanje. Jože Pučnik je ob argumentih, kot jih navaja ML, običajno rekel: Pa nikome ništa!

Dimitrij Rupel

[1] Piscu teh vrstic v Delu oz. v pismih bralcev recimo niso objavili odgovora na zaničljivo pisanje Marijana Lačna. Odgovor dopisniku, ki je po vsem videzu lačen priznanja levičarske pravovernosti in bi se rad nasitil na moj račun, objavljam na koncu tukajšnje kolumne.

[2] Uporaba nenavadne besede “denormalizacija” je najbrž povezana z okoliščino, da je Erjavec poliglot. Aleksander Čeferin mu je nedavno pripisal, da govori tri tuje jezike.

[3] Izjava o zatiranju/pomanjkanju svobode medijev je edini resnicoljubni del Erjavčeve izjave. Glavnim slovenskim medijem, s katerimi razpolaga t.i. pridobiteljska levica, res primanjkuje svobode. Seveda je Erjavec pomanjkljivosti – v svoji predsedniški zanesenosti – pripisal napačnim strankam.

[4] Pia Prezelj, “Neekonomični, barviti in uporni obstoj človeštva” (intervju z Levom Kreftom), Delo, 23. januarja 2021, str. 9.

Zadnje novice

Sorodne vsebine