Piše: Andrej Sekulović
Znani nemški filozof Friedrich Nietzsche je nekoč zapisal: »Pripadamo dobi, katere kultura je v nevarnosti, da propade zaradi sredstev kulture.« Če bi to trditev prilagodili današnjim časom in malce preuredili, na primer »današnja sredstva kulture uničujejo kulturo«, bi zadeli bistvo. Današnje ustanove, ki naj bi promovirale kulturne dejavnosti in sodobno umetnost, popolnoma odražajo splošno dekadenco našega časa.
Namesto odličnosti, ali kot bi rekel Nietzsche, »potrjevanja življenja«, se zdi, da različne kulturne ustanove in društva povzdigujejo predvsem sprijena in sprevržena dela in t. i. performanse. Takšen primer je bil seveda v Sloveniji med drugim Fotopub, ki je poleg sprevrženih performansev leta 2020 gostil tudi ruskega umetnika, čigar nastop je bil, da požre živega netopirja. Ne gre torej za talent, za vrlino, za spretnost in znanje, temveč le za to, kako daleč si nekdo upa iti, da bo bolj »kontroverzen«, bolj izzivalen, bolj šokanten.
V umetnosti, ki odraža duha našega časa ali zeitgeista, se zdi, da talent in vrlina nista več dejavnika. To pa se sklada tudi z egalitarnimi načeli, ki so temelj progresivnih ideologij. Vsi smo enaki, vsi smo isti, vsi smo ljudje, etnokulturne razlike pa so popolnoma površinske. Zato je treba uničiti zastarele koncepte kulture in tradicije, osvoboditi človeka njegove spolne in rasne identitete, ali če se znova obrnemo na Nietzscheja, »moralno izravnati hribe in doline« – to dejavnost je pripisoval liberalnim ustanovam – ter ustvariti globalističen hrabri novi svet, ki pa bo navkljub vsej domnevni raznolikosti, ki jo prinaša, pust in siv. Vladavina velikih korporacij in podkupljenih liberalnih politikov, enolična umetnost za enolične plitke poneumljene množice, tehnologija, ki služi nadaljnjemu osvobajanju človeštva od njega samega in pa predvsem polni žepe kozmopolitskih elit. To bo svet, ki ga napoveduje egalitarizem, to bo svet, ki ga napoveduje zapostavljanje resnične kulture, mogočnih del umetnosti in arhitekture naše civilizacije, zavoljo prežvekovanja netopirjev, razstavljanja pisoarjev in podobno. Tej viziji novega sveta pa se lahko upremo, a ne le tako, da zanikamo njen kulturni in moralni relativizem, temveč tudi tako, da spoznamo resnično vrednost naše kulturne in civilizacijske dediščine.
