Piše: Gašper Blažič
Če še kdo ne razume tega starodavnega gesla iz časa zmagovalnega pohoda komunističnih revolucionarjev, naj pojasnim, da gre za bojni klic, ki v kontekstu povojnega revolucionarnega osvajanja poziva k popravi krivic ali bolje: k maščevanju razrednim sovražnikom predvsem na področju kulture, vzgoje in izobraževanja. Vendar je omenjeno geslo nastalo že v drugi polovici 19. stoletja, v času narodnega prebujenja, ko je šlo za nacionalno ozaveščanje. Dandanašnji apostoli levičarskega progresivizma še kako dobro razumejo pomen osvajanja množic prek kulture in izobraževanja, a ga glasno izgovorijo le takrat, ko se soočijo z resno grožnjo z druge, »nazadnjaške« strani. Ker sta kultura in izobraževanje vedno ogrožena takrat, ko so na oblasti »ne pravi«. Zato se ne čudimo, da je v času Janševih vlad vedno znova prihajalo do protestnih »kulturniških« performansov − od zažiganja kontrabasa do Jenullovih »kolesarskih izletov«.
Ko smo že pri kulturi, vsaj za tisto v ožjem pomenu besede velja spomniti, da je bila velikokrat le instrument. Mnogokrat za plemenite cilje, denimo za nacionalno emancipacijo. Zato je bilo denimo Društvo slovenskih pisateljev konec osemdesetih let – ko mu je predsedoval Rudi Šeligo, skupaj s slovenskim društvom PEN (s predsednikom Dragom Jančarjem) generator sprememb in slovenske poti v samostojnost. Mnogi slovenski literati so se v tistem času aktivno angažirali, se postavili za slovensko stvar, ob tem tvegali ne samo svojo eksistenco, ampak celo lastno glavo. Niso bili samo aktivni soustvarjalci slovenskega nacionalnega programa, pač pa tudi tisti, ki so leta 1991 v najbolj nevarnih dneh vojne za Slovenijo pošiljali telefakse v tujino, telefonirali, prosili in rotili svoje kolege, naj pritisnejo na svoje znance iz političnih krogov in opozorijo mednarodno javnost, kaj se v resnici dogaja v razpadajoči »Titolandiji«, kjer so tanki in letala sejali smrt.
Ali so to počeli iz preračunljivosti? Ne bi rekel. Po letu 1992 jih je progresivistična politična elita, ki se je vrnila na oblast, »prežvečila in izpljunila«. Hkrati pa začela v ospredje porivati svoje politične protežirance. In to se ni zgodilo samo v »visoki kulturi«, pač pa tudi v popkulturi. Na nacionalni radio se praktično ni mogel prebiti nihče, ki bi bil »ne naš«. Kako zelo so progresivistični krogi občutljivi na vdiranje »neposvečenih« v njihov prostor, se je pokazalo pred leti v aferi Thompson, ki je ne samo preprečila organizacijo koncerta tega hrvaškega glasbenega izvajalca v Mariboru, pač pa terjala kolateralno žrtev tudi na nacionalni televiziji. Igorja Pirkoviča namreč, ki je tudi pesnik. Seveda »ne naš«.
Kaj pa prosveta, šolstvo? Ko je po padcu osamosvojitvene vlade spomladi 1992 na oblast prvič prišel Janez Drnovšek, so najprej poskrbeli za zamenjavo ministra za šolstvo. Katoliškega izobraženca Petra Venclja je takoj zamenjal progresivec Slavko Gaber. Ta je kasneje postal arhitekt »laične in idejno nevtralne šole«, ki jo je treba obvarovati pred vsakim vplivom Katoliške cerkve, kar je bilo nakazano tudi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju iz sredine 90. let. In ne samo to: Gaber je poskrbel za uvedbo splošne mature in reforme osnovne šole z uvedbo t. i. devetletke, o kateri pravzaprav nikoli ni bilo doseženo nacionalno soglasje. Delež zasebnih šol v celotnem sistemu je še naprej ostal minimalen, očitno pa bo v prihodnje vse šlo v smer, ko bodo po zgledu ostrega ločevanje javnega zdravstva od zasebnega začeli ukinjati vmesno stopnjo, to je koncesionarsko izvajanje javne storitve oziroma javno veljavnega programa v zasebni šoli. Večini javnosti bo to všeč, saj bodo ljudje imeli občutek, da so s tem veliko prihranili in da bodo zato javne šole boljše kot doslej. Kakšna zmota!
Če potegnemo črto, je izrojeni levici prav na podlagi kulturne vojne in ugrabitve vzgojno-izobraževalnega sistema uspelo obdržati večinski vpliv na javno mnenje. Ne pozabimo, da v naših šolah na življenje pripravljajo nove državljane, ki so tudi bodoči volivci.
