20.1 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Kult sovraštva in zla

Piše: Jože Biščak

“Woke” je patološka motnja, nekakšna osebnostna miselna policija, ki jo poganjajo neologizmi politične korektnosti. Stalno oprezanje za “sovražniki” progresivizma, kot so heteroseksualni beli moški, spolna usmerjenost, biološka spola, rasa, jedrna družina, narodnost in katoliška vera, sproži čredni nagon, ko se eden od vernikov “wokizma” prepozna kot žrtev, kar na koncu privede do socialne smrtne kazni za domnevnega krivca, ki je običajno označen za fašista.

Za besedo “woke” v slovenščini še nimamo ustreznega izraza. Dobeseden prevod bi pomenil “prebujen” ali “zbujen”, a to ne odraža glavnih značilnosti. Zadnji šolski primer “wokizma” v Sloveniji je odziv na napoved Nova24TV in Združenja VSO, ki sta ob 30-letnici samostojne Slovenije povabila slovenske šole k udeležbi na domoljubnem kvizu. Z vso silo je butnilo na dan histerično nasprotovanje, da bi kviz organizirala televizija z jasno konservativno usmeritvijo, in to s temo, ki bi otroke spodbujala k ljubezni do Slovenije, kako smo sploh dobili samostojno državo in njen pomen. Se pravi nekaj, kar privrženci nove religije sovraštva zavračajo: domoljubje, narod, slovenstvo. Reakcija je odrazila tipičen značaj “wokerjev” (“prebujencev”) − so samo proti nečemu. Tega svojega zavračanja ne znajo logično argumentirati, njihov odziv je psihopatsko zmerjanje, ki velik odziv doseže zaradi naklonjenosti medijskega mainstreama. To je razumljivo, saj “wokizem” kot eden zadnjih stadijev kulturnega marksizma predvideva popoln nadzor medijev.

“Wokerji” niso običajni idioti ali kreteni, ampak psihopati z osebnostjo dr. Hannibala Lecterja, ki vse sile napnejo zato, da bi onemogočali druge in jim škodovali. Kreten bo sam poskusil, ali bo eksperimentalni skok z dežnikom s stolpnice preživel, privrženec kulta “woke” bo s stolpnice pahnil drugega. “Wokerji” torej nič ne tvegajo, v igri ni njihove kože. Oni niso odgovorne osebe, ves čas držijo pištolo ob svoji glavi in grozijo, da bodo pritisnili na sprožilec. Seveda tega nikoli ne storijo; če že pritisnejo, zgrešijo in pokončajo nekoga drugega.

Z nasilnim spreminjanjem naravnega razvoja želi ustvariti “novo stvarstvo”
Projekt “woke” je ideološki projekt, ki ga je pred sto leti začel Antonio Gramsci. Počasi, korak za korakom so s pohodom skozi institucije indoktrinirali mladež, jo okužili, vsaka nova generacija se je na svoj način maskirala, da pred končnim prevzemom oblasti ne izzovejo preveč nasilja in sovražnosti. Eden od pojmov, ki so ga ugrabili za svoje potrebe, je “napredek” (progresivizem). Beseda je v zavesti ljudi dolgo časa pomenila tehnološki in gospodarski napredek, ki je ljudem prinašal blaginjo. Ta pomen je označen za nazadnjaškega, danes napredek pomeni, da moški postane ženska (ali obratno), da nacionalna zavest izginja, da transseksualni moški lahko v športu tekmuje z biološkimi ženskami, da ženska doji psa in prejme nagrado za vrhunske dosežke v kulturi, da ženske zavračajo svojo ženskost in da se samoobtožuješ, če si po naključju bel heteroseksualni moški. Tovrsten transhumanizem s svojim “wokističnim” katekizmom zanika resničnost, prizadeva si odpraviti determinizme, meje, ki so človeku naložene. Z nasilnim spreminjanjem naravnega razvoja želi ustvariti “novo stvarstvo”. A zgodovina uči, da so se novi patenti za novo resničnost vedno izkazali za demonske projekte z apokaliptičnim koncem.

“Woke” je totalitarna teokracija s (tudi) svojimi institucijami in organizacijami, ki jih v Sloveniji denimo prepoznamo v Media Watch, Spletnem očesu, Mirovnem inštitutu in različnih portalih za preverjanje dejstev. Z vso vnemo ovajajo in budno prežijo na odklone od progresivizma; odkloni so prepoznani kot konservativna načela in vrednote. Hkrati zanikajo, da bi “wokizem” (kulturni marksizem) sploh obstajal, češ da gre za desničarsko teorijo zarote, ki jo je treba obsoditi kot “sovražni govor”.

Obstaja. Še kako. Ima zgodovino, svoje privržence. Predvsem je nevaren kult (religija). In to je treba ustaviti danes, jutri, ko bodo “wokerji” spreminjali regulative, bo prepozno. Za zdaj so večinoma le pri poblaznelem kričanju, zmerjanju in žigosanju, vendar se že ozirajo, da bi obnovili kulturo polnjenja hudih jam, kočevskih rogov, teharij ali košnic.

Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor treh knjig.

Zadnje novice

Sorodne vsebine