Piše: Gašper Blažič
Kdor vsaj približno pozna slovensko politiko, dobro ve, da nikoli ne bi bila takšna, kot je, če ne bi bilo Milana Kučana. Da ne bo nesporazumov: nisem ravno privrženec teorije, da Kučan skače že iz vsake konzerve, prav tako ne pripadam tistim, ki njegovo vlogo, pa naj bo pozitivna ali negativna, podcenjujejo. Nekaj pa je jasno: vsaj glede na zadnja razkritja dr. Rada Pezdirja o vzporednem mehanizmu kot eni najbolj problematičnih točk dediščine rdečega režima je potrebno razumeti, da je Kučan ves čas imel odločujoč vpliv na politično dogajanje. Le da ni želel biti v ospredju, vsaj do lanskega jesenskega nastopa v Šentjanžu. Takrat je postalo jasno, da se je v predvolilni boj vmešal »veliki brat« osebno.
Tokrat je v ospredje stopil v Dražgošah, v kraju, ki ima med Slovenci podoben status kot Gazimestan med (kosovskimi) Srbi. O tem, kaj se je januarja 1942 v resnici dogajalo v Dražgošah, niti ne bi izgubljal besed, saj so dejstva že znana in seveda zanikajo mit o nekakšni epopeji, ki bi obrnila potek druge svetovne vojne po vsem svetu. Jasno pa je, da ima za vso rdečo bratovščino vsakoletni miting v Dražgošah prestižen pomen, zato je bilo toliko bolj zgovorno, da so, če odštejemo Levico, manjkali prvaki KUL. Če vse to povežemo s sovražnikom govorom zadnjega šefa partije, ki poziva celo k temu, da se odpor proti sedanji vladi okrepi, potem je jasno samo eno: Milan Kučan je v zelo hudih škripcih, prav tako to velja za politično opcijo, ki jo (iz ozadja) vodi. Iz tega lahko potegnemo sklep, da je leninistično rogoviljenje v tej gorenjski vasi, znani po dražgoških kruhkih, morda tudi dober znak. Spominja namreč na besnenje hudiča, preden stori svoj konec.
Od Kučana smo bili v preteklih desetletjih navajeni nekoliko drugačne govorice, vsekakor vsaj za odtenek bolj strpne, sicer pa velikokrat zavite in tudi demagoške. Spomnimo: leta 1989 je Kučan po neuspelem poskusu »rezanja špic« v zadevi JBTZ še kot šef partije preverjal, kakšen je javnomnenjski utrip med Slovenci. Pri tem mu je zelo pomagal spopad z Miloševićevo mitingaško paradigmo, saj mu je pomagala, da narod takrat ni obrnil hrbta svojemu vodstvu v času, ko so že nastajale nove stranke. Kučan je upal, da bo spopad z beograjskim centralizmom ter mitingaštvom vendarle prizanesel temeljni biti Titove države, saj si je dejansko ves čas prizadeval za »prenovljeno« Jugoslavijo (ki pač ne bo smela biti »Srboslavija«) in »prenovljen« socializem, ki bo po njegovi zamisli demokratičen in morda tudi večstrankarski, zato je zadnji partijski šef tudi oklical »sestop z oblasti« in se ravno v času krvavega prevrata v Bukarešti umaknil z vrha partije, ki je že stopala na pot klasične stranke, a je imela pred seboj še eno veliko preizkušnjo: 14. kongres ZKJ. Ko je slovenska delegacija zapustila kongres – vendar na pobudo novega predsednika ZKS-SDP Cirila Ribičiča in ne Kučana – je postalo jasno, da s projektom centralizirane Jugoslavije ne bo nič. Slobodan Milošević je tako začel počasi preklapljati na plan B: to je bila Velika Srbija.
Kučan pa si je preko teh dogodkov nabral dovolj javnomnenjskega kapitala, da je lahko po Miloševićevem zgledu prestopil z vrha CK na funkcijo predsednika predsedstva. In je dejansko ostal nominalni in dejanski šef države kar 12 let, vpliv pa je ohranil tudi po formalnem odhodu iz politike. Lahko bi rekli, da ga je uspešno ohranjal skoraj 20 let, večinoma preko Foruma 21, ki ga je nekje po 15 letih delovanja tudi razpustil. Vendar je treba priznati, da mu je ohranjanje dediščine, kot jo je začrtal njegov mentor Stane Dolanc z znamenitim govorom v Splitu 1972, dobro uspevalo, saj so v tem času, če odštejemo mandatno obdobje 2004-2008 ter Jankovićev neuspeli poskus prevzema oblasti leta 2012, v glavnem vladali njegovi politični izbranci. Seveda, vse po demokratični poti – preko volitev. Ne glede na dvome v njihovo poštenost. Seveda je ves ta čas tudi ohranil status enega redkih komunističnih veljakov, ki je zagotovil miren in menda »prostovoljen« prehod iz totalitarizma v demokracijo (če seveda verjamete v to).
Zakaj je zadnji šef CeKa-ja sedaj veliko bolj nervozen? Je morda to posledica dejstva, da mu je KUL odpovedala poslušnost? Je morda to povezano z veliko večjo kohezivnostjo pomladnih sil, ki je ne more ogroziti niti nespodobno soliranje Ljudmile Novak, ki niti več ne skriva, da skuša v svojem »ustavljanju desnice« posnemati kontraverzno Spomenko Hribar? Je morda Kučan zaslutil, da je tretja Janševa vlada v prerazporejanju finančnih sredstev tokrat veliko bolj odločna in da je s tem morda pritegnila vse tiste volivce, ki so v preteklih letih resignirano ugotavljali, da so desne vlade dejansko papirnati brezzobi tigri, ki si ne upajo niti dotakniti ustaljenih finančnih tokov, preko katerih so se z davkoplačevalskim denarjem mastili razni privilegiranci? Je mali mož iz Murgel morda opazil, da se tudi javno mnenje ne obnaša več tako, kot je to načrtoval s svojimi inženirji človeških duš?
Vse to so seveda ugibanja, ki pa so lahko blizu resnici. Nekaj je jasno: napovedi, da bodo aktivisti raznih fantomskih in paradržavnih inštitutov, kot je denimo Inštitut 8. marec, celo na terenu prepričevali navadne ljudi, naj podprejo stranke tranzicijske levice, dejansko izražajo veliko nervozo in dokaj trhlo prepričanje v zmago »zdravih sil«. Prav tako tudi poskus, da bi zgolj tri mesece pred volitvami spreminjali z ustavo določeni volilni sistem (ki seveda ni dober, vendar je jasno, da se za načrti, da bi sistem spremenili na vrat na nos in tako odpravili »strankokracijo«, skriva jasen interes po prevzemu oblasti s pomočjo zvijače) – o tem smo poročali včeraj. Bandellijev gostilniški besednjak je tu samo dodaten dokaz tega, kako se tranzicijska levica v resnici boji volitev 24. aprila letos in da bi si strategi želeli volitve nekoliko kasneje, saj bi s tem ujeli v svoja jadra ves revolucionarni veter sicer vsakoletnih komunističnih manifestacij od 27. aprila pa vse do 15. maja, kar bi lahko nedvomno pripomoglo k mobilizaciji volilnega bazena tranzicijske levice.
Seveda pa velja, da dejanja, storjena v veliki nervozi, pomagajo samo nasprotniku. Z drugimi besedami: Kučanov govor v Dražgošah je bil dejansko faux pas. Spominjal je na podobno živčno vpitje sedaj že pokojnega Janeza Stanovnika leta 2004 na partizanski proslavi v Nadlesku na Notranjskem, ko je s seboj vzel tedaj še premierja Antona Ropa. Posledice se že kažejo, saj velik del javnosti ni dobro sprejel Kučanovega nastopa. Ploskali so mu seveda tisti, ki bi radi še naprej polnili rudniške jaške s trupli, večina javnosti pa na politiko gleda predvsem pragmatično. In zakaj bi nek državljan, ki je od padca Šarčeve vlade vsaj nekoliko napredoval, sedaj ploskal napovedim Nike Kovač o reviziji vseh zakonov, sprejetih v času Janševe vlade?
In pomladna oz. vladna stran? Nič ji ni treba posebnega početi – če uporabimo popularno sintagmo, lahko samo čaka na to, kdaj se bodo revolucionarji spopadli med seboj. In bodo po reki priplavala prva politična trupla…
Gašper Blažič je urednik deska na Demokracija.si in urednik portala Blagovest.si.
