Piše: dr. Andreja Valič Zver
Slovenija in Evropa imata dovolj svojih problemov in Južna Afrika je daleč. Pa vendar ne tako daleč, da nas napetosti v tej z rodovitno zemljo, minerali, rudninami in dragimi kamninami bogati državi ne bi zanimale.
Konec koncev jo že stoletja poseljujejo in kultivirajo potomci Evropejcev, večinoma holandskega in nemškega izvora. Danes jih poznamo pod imenom Buri ali Afrikanerji, ki jih je še okrog 7 milijonov v državi s 63 milijoni prebivalcev. Mnogi Afrikanerji so razseljeni po svetu. Govorijo afrikanski jezik, ki je pravzaprav holandski dialekt. Iz Evrope, razrvane od krvavih verskih vojn, so pribežali večinoma v 17. stoletju. Ko je pomorščak da Gama v iskanju Indije leta 1497 obplul Afriko, je njen skrajni južni rt poimenoval Rt dobrega upanja. In res je ta delček sveta za mnoge preganjane protestante, zlasti hugenote, pomenil zadnje upanje za preživetje. V nekaj stoletjih so ustvarili zatočišče, ki je privabljalo priseljence z vsega sveta. Morda boste porekli, kaj pa suženjsko delo v rudnikih, na plantažah in drugje? Seveda se vsi zgražamo in obžalujemo to temno plat južnoafriškega razcveta, a naj ob tem dodam, da so bili najhujši trgovci s sužnji Arabci, in to že veliko pred Evropejci. V 19. stoletju je portugalska, španska in nizozemska kolonialna prevlada zbledela, krepil pa se je Britanski imperij, ki je v svojih rokah hotel tudi Južno Afriko. V dveh burskih vojnah konec 19. in v začetku 20. stoletja so Britanci pokazali svojo krutost, saj so uničevali in iztrebljali celotne burske vasi, preživele pa strpali v koncentracijska taborišča.
V zadnjih desetletjih 20. stoletja je bila v zavesti povprečnega Evropejca Južna Afrika povezana predvsem z dvema pojmoma: apartheid in Mandela. Apartheid je bil sistem, ki je diskriminiral črnsko prebivalstvo, Nelson Mandela pa simbol boja za pravice črnskega prebivalstva. Dolgoletna zaporna kazen je marksista in komunista Mandelo povzdignila v nacionalnega junaka in prvega črnskega predsednika Južnoafriške republike. Mandela je triumfiral na svetovnem političnem odru. Lahko bi dejali, da je bil »pop star«. Vsi tedanji politični odločevalci so se hiteli fotografirati z njim in zagotavljati svojo neomajno podporo boju črnih Južnoafričanov za njihove pravice. A zgodba je imela že tedaj svoje temne plati. V javnost so počasi curljale vesti ne le o okoriščanju Mandelovega kroga za lastno bogatenje, pač pa tudi o silovitem naraščanju črnskega kriminala in nepojmljivem nasilju nad belci. V zadnjih letih je nasilje eskaliralo do te mere, da je novi ameriški predsednik Donald Trump ponudil zatočišče v ZDA belim farmarjem iz Južne Afrike in izgnal južnoafriškega veleposlanika. Beli farmarji ali Boeri se oborožujejo, kolikor jim je to dopuščeno. Svoje odlično obdelane kmetije spreminjajo v trdnjave, obdane z bodečo žico. Na oknih hiš so jeklene palice, spalnice pa so še dodatno zaščitene z različnimi varnostnimi sistemi. A kljub vsem ukrepom je v Južni Afriki brutalno napadenih in umorjenih ogromno ljudi. Nekoč cvetoče kmetije postajajo opuščena zemljišča. Lahko bi govorili o pravem genocidu nad burskim prebivalstvom, ki pa ne najde poti v svetovne večinske medije. Tudi v tem primeru bi lahko dejali: Hvala bogu za Muska in njegovo omrežje X, ki nam prinaša necenzurirane vesti v naše domove in nas ozavešča, ne pa indoktrinira.« Vsem, ki želite spremljati aktualno situacijo v Južni Afriki, toplo priporočam sledenje uporabnika X, ki objavlja pod imenom »Boer« (@twatterbaas) Omogoča nam vpogled v vsakdanjik države, ki jo pretresajo kriminal in vse več rasnih nasprotij. Tokrat je na pohodu črnski rasizem. Prav nasprotno od tistega torej, kar je bilo obljubljeno, ko je Afriški nacionalni kongres pod vodstvom Mandele prevzel oblast leta 1994.
Za nameček pa naj dodam še obisk predsednice EK von der Leynove v Južni Afriki pred dnevi. Vladi je obljubila 5 milijard dolarjev pomoči in zagotovila večno prijateljstvo. V luči dejstva, da je Južna Afrika tožila izraelskega predsednika Netanjahuja na mednarodnem haaškem sodišču in dosegla nalog za njegovo aretacijo, se znova vprašamo po zdravi pameti bruseljske (in tudi slovenske) zunanje politike. V času, ko se izraelska država bojuje proti teroristom vseh vrst na Bližnjem vzhodu in bi evropski denar krvavo potrebovali za krepitev lastnih obrambnih zmogljivosti, mečemo davkoplačevalski denar režimu na drugem koncu sveta, ki dopušča in celo spodbuja pobijanje sodržavljanov. Narobe svet!
