10.9 C
Ljubljana
torek, 27 septembra, 2022

Kraljica je povezala preteklost s prihodnostjo

 

Piše: dr. Andreja Valič Zver

»Prednost monarhije je, da s svetlobo preteklih časov osvetljuje sedanjost. Brezštevilnim posameznikom, ki so delali dobro in častno, daje prostor v zgodovini. Elizabeta II. je bila neprekosljiva v tej vlogi,« je ob smrti britanske kraljice Elizabete II. zapisal prijatelj z Islandije, profesor Hannes Hólmsteinn Gissurarson. Kot oxfordski sodelavec slavnega ekonomista Friedricha von Hayeka je dodal zgodbo ob kraljičinem odlikovanju Hayeka iz leta 1984. Hayek ni imel posebnega mnenja o kraljici, izkazalo pa se je, da je zelo prijazna in ljubezniva, zato mu je postala všeč. Po sprejemu v Buckinghamski palači so Hayeku priredili sprejem še v londonskem Inštitutu za ekonomijo. Kasneje je dejal, da je bil to »najsrečnejši dan v njegovem življenju«.

Nobelovec Hayek je bil le eden od mnogih ljudi, ki so od blizu doživeli britansko kraljico kot toplo in resnično osebo. Označevali so jo s pridevniki: predana dolžnostim, dostojanstvena, resna, odgovorna, pogumna pa tudi duhovita. Ob opravljanju vladarskih dolžnosti je bila še predana žena, mama, babica in prababica. Načelovala je Anglikanski cerkvi in večkrat poudarjala svojo globoko vero. Kljub zmanjšanemu vplivu monarhije je bila formalno na čelu 15 držav, dejansko pa ena najmočnejših globalnih moralnih avtoritet.

Če bi življenje teklo premočrtno – pa vemo, da običajno ne –, bi Elizabeta verjetno omožila enega od angleških aristokratov in na podeželju uživala v jahanju, lovu in udobnem življenju. A usoda ji je namenila mnogo težjo in s trnjem ter z zvezdami posuto pot, ki jo je že v svojih mladih letih sprejela s polno odgovornostjo. Po abdikaciji strica Edvarda, še bolj pa po smrti očeta Jurija – kralja po sili razmer – je mlada Elizabeta odločno zaplavala v svet, prepoln pasti, spletk in prevar. S soprogom princem Filipom sta spretno krmarila med Scilo in Karibdo britanske, evropske in svetovne politike. Politično polje sicer ni »tema« britanskega monarha, hkrati pa ta s svojo vlogo še kako vpliva na prelomne zgodovinske trenutke. Spomnimo se le druge svetovne vojne in trenutkov, ko je kraljeva družina neumorno vlivala poguma britanskemu ljudstvu ob nemškem Blitzkriegu. Ko so nemški bombniki sejali smrt nad Londonom, je kraljeva družina ostala v razdejanem mestu, kralj pa je kljub jecljanju zmogel dovolj moči, da je z besedo in dejanji nagovarjal svoje podanike k pogumnemu odporu. Elizabeta je nadaljevala njegovo poslanstvo vse do konca svojega dolgega življenja. Še dva dni pred smrtjo se je na svojem škotskem posestvu Balmoral poslovila od dotedanjega ministrskega predsednika Johnsona in nasmejana, a z vidnimi modricami na rokah, podelila mandat novi premierki Trussovi. Mimogrede, v celotnem obdobju svojega vladanja je imenovala kar 15 britanskih premierjev.

Slovenci smo imeli čast pozdraviti britansko kraljico konec leta 2008, ko je skupaj s soprogom obiskala našo državo. Zgodovina bo med drugim pomnila diplomatski spodrsljaj, ko je tedanji predsednik države pred sprejemom na gradu Brdo potegnil kraljico za komolec in jo baje tako usmeril na pravo pot. »Holcarska poteza« je vzbudila nemalo zgražanja in komentarjev v stilu »znašli smo se v deželi rokomavhov«.

Naj omenim še ne nepomembno dejstvo, da je Elizabeta II. točno pred 30 leti nagovorila Evropski parlament in posvarila evropsko politično javnost, da moramo držati skupaj, saj smo vendarle skupnost. Hkrati je poudarila, da mora ta skupnost spoštovati različnost. Kako pomembno sporočilo modre in izkušene madam, če bi ga nekateri evrokrati v Bruslju le upoštevali!

Novi kralj Karel III. stopa v velike čevlje. Bo s svojo drugačno agendo spremenil tudi britansko monarhijo, eno najstarejših demokracij na svetu? Kot vemo, so od 12. stoletja dalje Britanci omejevali moč svojih kraljev in kljub nezapisani ustavi ustvarili demokratičen sistem, po katerem se zgleduje ves svet. Nekdanji princ Charles, sedanji kralj Karel III., je večkrat poudaril, da bi monarhijo moderniziral, zmanjšal stroške delovanja kraljeve družine in obdržal v najvišjih službah le nekaj članov »Firme«. Vsekakor stoji pred največjim izzivom svojega življenja, ki ne bo izziv le zanj, pač pa za ves Commonwealth, Evropo in svet. Zgodovinski prelom, ki smo mu priča, je še eden v vrsti tistih, ki lahko vržejo svet s tečajev ali pa ga umestijo nazaj v varnejše tirnice.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine