Se še spomnite uvoda v poletne vroče dni leta 2014? Verjetno se boste tega spomnili zaradi obsodbe trojice (Janez Janša, Anton Krkovič, Ivan Črnkovič) v zadevi Patria. Spomnili pa se boste tudi spektakularnega odhoda Janeza Janše v zapor tako rekoč na višku predvolilne kampanje.
Le malo pred tem je bila z velikim medijskim pompom ustanovljena takratna Stranka Mira Cerarja (SMC), ki se je kasneje preimenovala v Stranko modernega centra. Miro Cerar ml., sin kontroverzne tožilke, pokojne Zdenke Cerar, ki je trdila, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, in je nato postala podpredsednica LDS, se je po dvajsetletnem »svaljkanju« v pravniških krogih (bil je celo pravni svetovalec v DZ) oprijel demagoškega soljenja pameti o etiki in tako postal nova politično-medijska zvezda. Uspelo mu je priti do položaja predsednika vlade, dokler mu ni potekel rok trajanja.
Danes je jasno, da ga botri ne potrebujejo več, ker je le še balast. Tako hitro, kot je prišel, tudi odhaja. Morda mu bodo vendarle priskrbeli želeno službico evropskega komisarja. A če bi Cerar ubogal glas vesti in ohranil takšno držo, kot se je spomnim iz časa, ko sem bil slušatelj Socialne akademije (okoli leta 2006, ko je Cerar tam predaval), bi se verjetno njegova pot končala drugače. Po vsej verjetnosti bi bil sedaj že ustavni sodnik in morda kasneje celo sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice. Tako pa je postal »certificirano politično truplo«, če uporabim besede Bojana Požarja.
Zgodba o uspehu »najbolj etičnega premierja« se tako po petih letih neslavno končuje. Vprašanje je, kdaj in kako se bo končala podobna zgodba Marjana Šarca in kdo bo njegov naslednik. Nekaj pa je jasno: koristnih idiotov, ki jih botri iz ozadja uporabljajo za vladanje, ne bo zmanjkalo. Tudi novih in novih instantnih strank ne. Vsaj dokler smo pripravljeni potrpeti z njimi.
Miro Cerar, nekdanji premier, predsednik SMC in aktualni zunanji minister, po petih letih odhaja na smetišče slovenske politične zgodovine.
