Piše: Álvaro Peñas

Mathias Corvinus Collegium je med 27. in 29. julijem organiziral MCC Feszt, dogodek, ki je v svoji tretji izdaji združil na tisoče ljudi – več kot 47.000 v primerjavi z 10.000, ki so se ga udeležili prvič v Esztergomu. V treh dneh so obiskovalci lahko obiskali približno 100 razstavljavcev, prisluhnili 120 predavanjem v madžarskem ali angleškem jeziku na različnih odrih po mestu ali pa se udeležili večernih koncertov. Tam je bil tudi privlačen vojaški prikaz, skupaj z vozili in orožjem, ter gasilska predstava. Oba sta bila priljubljena pri številnih otrocih, ki so križarili gor in dol po ulicah, navdušeni nad festivalom. Seveda je bila večina mladih, pa tudi starejših in družin, veliko družin, vse v absolutni normalnosti.

Kot sem že omenil, se je zvrstilo 120 predavanj, na katerih je skupno sodelovalo 250 govorcev. Pogovori, ki so vključevali tudi predstavitve knjig, so obravnavali vse od konfrontacije med Brusljem in Madžarsko prek priseljevanja do položaja vere v svetu. Imel sem čast sodelovati na panelu pod vodstvom Jorgeja Gallarze, na katerem je Alejandro Peña Esclusa predstavil svojo knjigo »Kulturna vojna foruma v Sao Paulu«, ki je bila prevedena v madžarščino. Mnogi morda mislijo, da je Forum Sao Paulo daleč stran od držav, kot je Madžarska, a zlo ne pozna meja, pogubni vpliv in denar Foruma pa sta prisotna tudi v Evropi – kar dobro vemo v Španiji po vzponu Podemosa. Zelo blizu Madžarske je v Sloveniji stranka Levica- katere voditelji so tesno povezani z bolivarsko diktaturo- del vlade in izvaja prebujensko politiko ter opravičuje komunistične zločine, odpravlja pa na primer dan spomina na žrtve komunizma. Toda to predavanje in tudi nekatera druga bodo omenjena v prihodnjih člankih, tako da ne bom šel dlje, razen da bom poudaril absolutno normalnost, s katero je potekala vsaka od razprav.

 

 

Lepota je pomembna in Esztergom, mesto ob Donavi, ki zadnja tri leta gosti festival MCC, je zelo lepo mesto, polno zgodovine. Bilo je glavno mesto več kot 200 let in videlo rojstvo prvega madžarskega kralja Štefana I. in njegovo kronanje leta 1000. Mesto je tudi sedež katoliške cerkve v državi in je znano kot madžarski Rim. Njegova bazilika je simbol mesta. Je tudi največja cerkev na Madžarskem, tretja največja v Evropi in najvišja stavba v državi. Poleg gradu in celo ostankov otomanske mošeje, ki pričajo o kruti turški vladavini v preteklosti, se to mesto ob Donavi ponaša z baročnimi stavbami, na glavnem trgu pa stoji kip Svete Trojice. Ko sem se potepal naokoli, slikal spomenike in pokrajino, sem opazil, da v roki povsem ležerno držim mobilni telefon in se spomnil svojega obiska Barcelone pred slabim mesecem. Tam sem posnel tudi nekaj fotografij Sagrada Familia in še nekaj drugih krajev, vendar sem po vsaki fotografiji pospravil telefon nazaj v žep. Barcelona po letih separatistične in levičarske politike ni več varno mesto in tako rekoč vsak dan se dogajajo ropi in napadi, kar je znano po tem, da se je novica kot požar razširila po družbenih omrežjih. Bil sem tudi na jugu Francije, kjer po ulicah patruljirajo oboroženi vojaki, da preprečijo teroristične napade. Toda nič od tega se ne zgodi ne na Madžarskem ne na Poljskem, ker so zakoni in meje vzpostavljeni za zaščito njihovih državljanov. V večini zahodne Evrope se dogaja, da je tisto, kar je bilo nekoč normalno, zdaj označeno kot “desničarski ekstremizem”, medtem ko so geti, kriminal, umazanija in beda videti kot neizogibne posledice napredka.

 

 

Tudi napredek je spremenil svoj pomen in ne gre več za izboljšanje kakovosti življenja. Ne – napredek zdaj pomeni »boj za pravice in svoboščine zatiranih manjšin«, četudi so le te na oblasti, imajo možnost izbire med 200 spoli ali nadomeščajo zrezek za omleto iz insektov. Zato nas vedno več voli »narobe« in hrepenimo po stari normalnosti, tisti normalnosti, ki jo v mnogih primerih lahko najdemo le izven progresivnega raja. Zaradi tega je vredno preskočiti zid, preden bo tudi to prepovedano zaradi našega čezmernega ogljičnega odtisa, in ugotoviti, da obstaja tudi druga Evropa, kjer še vedno obstaja ta čudoviti občutek normalnosti.

Vir: deliberatio.eu