Piše: Nejc Brence
Konec januarja je slovensko medijsko sceno pretresla novica, da sta bila v Ljubljani aretirana dva ruska vohuna oz. pripadnika ruske obveščevalne službe. Gre za nedvomen uspeh Slovenske varnostno-obveščevalne agencije, ne glede na to, ali se je aretacija zgodila po pridobivanju informacij zgolj znotraj Sove, ali pa je informacija prišla od katere izmed tujih agencij. Sploh druga, veliko bolj verjetna opcija dokazuje, da je Sova v zadnjih letih pridobila na profesionalnosti in zaupanju. Je pa javno razkritje tega primera prav zagotovo naredilo škodo na tem področju in posledično ogrozilo našo nacionalno varnost. To je pomembno, ker je bila to le ena izmed t. i. spečih celic v Sloveniji. Največja celica, ki na žalost aktivno podpira Rusko federacijo pri njenih zločinih, pa se nahaja na Gregorčičevi.
Člani parlamentarnega odbora za zunanjo politiko so v torek, 7. 3. 2023, obravnavali Predlog resolucije Državnega zbora Republike Slovenije o uvrstitvi Ruske federacije med države, ki podpirajo terorizem. Predlog je v parlamentarno proceduro vložila Poslanska skupina SDS, na pobudo Evropskega parlamenta, ki je že lani sprejel podobno resolucijo. Evropski parlament je takrat Rusko federacijo označil za podpornico terorizma z ogromno večino – 494 za, 58 proti, 44 vzdržanih. Za predlog niso glasovali le tisti najbolj odkriti rusofili, med katerimi pa so se žal pričakovano znašli tudi slovenski evropski poslanci – Matjaž Nemec in Milan Brglez iz SD (vzdržana) ter Irena Joveva in Klemen Grošelj iz Svobode (nista glasovala).
Če pa se na evropskem parketu članice Golobove koalicije še nekako zadržujejo pri tem, da bi direktno nasprotovale resoluciji s tako široko podporo, pa so na domačem terenu bolj iskreni. Kljub temu, da ima slovenska politična levica vedno polna usta besed o človekovih pravicah, pa ko pride do glasovanja o le-teh, vedno pogrnejo na izpitu. To so storili tudi pri tej resoluciji, ki je bila sicer dolga 5 strani, a jo lahko vsebinsko skrčimo v 5 osnovnih vprašanj:
- Ali bomo kot narod, ki se je pred 32 leti sam boril za neodvisnost in svobodo na lastnem ozemlju, pri tem podprli tudi Ukrajince?
- Ali Republika Slovenija iskreno podpira boj ukrajinskega naroda za svobodo ter ozemeljsko celovitost Ukrajine?
- Ali bomo Ukrajini, ki na svojem ozemlju brani tudi preostali del Evrope pred rusko imperialistično politiko, pomagali z vojaško opremo ter politično, humanitarno in ekonomsko pomočjo?
- Ali jasno obsojamo Putinov teroristični režim in njegove zločine, ki jih izvajajo na ukrajinskem ozemlju, ter za njih podpiramo sojenje na mednarodnem sodišču?
- Ali smo na strani Ukrajine ali na strani Putina?
Na prva štiri vprašanja so si le v Poslanski skupini SDS odgovorili z DA in glasovali ZA resolucijo. V poslanskih skupinah Svoboda, Socialni demokrati in Levica so si odgovorili z NE ter glasovali PROTI, v Novi Sloveniji pa so pred glasovanjem zbežali. Glede pozicij strank pri petem vprašanju si lahko glede na parlamentarno glasovanje odgovorite sami.
Ne gre pa pri glasovanju o resoluciji za neko hipno zadevo, saj ima proruska politika na slovenski levici že dolgo brado in je močno zasidrana v slovensko zunanjo politiko. Za primer: bivši zunanji minister Karl Erjavec je v času Cerarjeve vlade kot zunanji minister kar 11 obiskal Moskvo, Washingtona niti enkrat. Slovenija se je zaradi dobrih odnosov s Putinovim režimom leta 2014, ko je Rusija aneksirala Krim, celo ponujala kot posrednica med EU in Rusijo. Država znotraj Evropske unije se je torej želela postaviti med EU in ruskega agresorja, ki je okupiral ukrajinski polotok Krim. Za zunanjega opazovalca takšna ideja predstavlja šok, za slovensko publiko pa je to žal že nekaj popolnoma normalnega.
Mnogi slovenski politiki z levega političnega pola se kitijo tudi s krvavimi medaljami, ki jim jih je na prsa pripel vojni zločinec Putin. Med vidnejšimi je župan našega glavnega mesta, Ljubljane. Prejel je red prijateljstva, lani, že v času agresije Rusije na Ukrajino, pa je to medaljo razglasil »za znak upanja za mir v svetu«. Ljubljana, kljub vsem zakrivljenim zločinom Ruske federacije v svoji zgodovini, predvsem pa v zadnjih letih, ostaja tudi pobrateno mesto z Moskvo. V posmeh vsem žrtvam in ukrajinskim družinam, ki so zaradi vojnih grozot pribežale v Ljubljano.
Najbolj servilna in aktivna ruska celica v Sloveniji pa se danes nahaja na Gregorčičevi 20. Glede na vladno zunanjo politiko Slovenija ostaja ena izmed zelo redkih Putinovih zaveznic v svetu, zato se jih je menda v Kremlju že prijelo ime »Nashi lyudi na Gregorchicheva« (naši ljudje na Gregorčičevi).
Na vrhu te celice sedi Robert Golob, ki je bil že v svoji energetsko-tajkunski karieri znan kot rusofil. V intervjuju za Primorske novice leta 2016 je na vprašanje, če je velika škoda, da Slovenija ni dobila podpredsednika Evropske komisije za energetsko unijo, odgovoril, da je, saj je šlo za spopad med dvema blokoma EU članic, zmagal pa je protirusko usmerjen blok. Dodal je, da za neuspeh ni bila kriva predstavitev takratne kandidatke Alenke Bratušek, ampak dejstvo, da se je na pozicijo želelo postaviti človeka z neprijaznimi besedami do Rusije, zaradi česar je razočaran. Sam si je očitno zelo želel, da v bitki zmaga proruski blok s Slovenijo na čelu.
Tudi danes ni nič drugače. Pred srečanjem Evropskega sveta z ukrajinskim predsednikom Volodymyrjem Zelenskim je Golob jasno povedal, da dodatne pomoči Ukrajini s strani Slovenije ne bo. V luči tega je komentiral tudi prej opisano resolucijo, katero je označil za »nepotrebno in neumestno«. V prevodu: slovenski predsednik vlade Robert Golob je povedal, da je preganjanje ruskih vojnih zločinov nepotrebno in neumestno. Gre za žalostno realnost slovenske zunanje politike v času aktualne vlade, ki z besedami tepta človekove pravice, jih odreka ukrajinskemu ljudstvu, ter se indirektno postavlja na stran ruskega agresorja.
Slovenska zunanja politika se je z aktualno vlado ponovno zasukala za 180 stopinj. Bivši predsednik vlade Janez Janša je skupaj s poljskim in češkim kolegom začel pot odločne podpore Ukrajini na začetku agresije Putinovega režima na Ukrajino. Njihov obisk Kijeva so številni svetovni mediji opisovali kot zgodovinskega ter zelo pomembnega, saj je Ukrajina takrat spoznala, da na bojišču ni sama. Današnja zunanja ministrica in takratna evropska poslanka Tanja Fajon pa ni zmogla iti iz svoje kože in je ob obisku dejala, da gre za farso. Na napačno stran zgodovine jo je postavil tudi nemški kancler Olaf Scholz, ki prihaja iz iste politične skupine kot Fajonova, saj je takratni obisk voditeljev pozdravil.
In na napačni strani zgodovine ostaja vlada tudi danes. Poslanci vladne koalicije podpisujejo pamflete, v katerih Ukrajini odklanjajo pomoč ter jo enačijo z ruskim agresorjem, ter zavračajo resolucije, s katerimi bi se Slovenija postavila na stran žrtve vojaške agresije iz Kremlja. Zdaj to slovensko rusofilsko zunanjo politiko zaznavajo tudi v tujini in nas nagovarjajo, da ruski nespeči celici »Nashi lyudi na Gregorchicheva« rečemo »do svidaniya« in jih pošljemo tja, kamor spadajo. Na smetišče politične zgodovine.
Vir: www.sdm.si
