V Sloveniji bolj kot novo stranko potrebujemo močno civilno gibanje.
Če ste kdaj opazovali kletko s hrčkom, ste lahko opazili, da ima tako rekoč vsaka kletka tudi kolesce, ki je kot nekakšna naprava za fitnes za hrčka. Vendar se vrti v prazno. To je morda dobra prispodoba za sintagmo, ki smo jo prejeli iz tradicije grških mitov, za Sizifovo delo. Hrčkovo kolesce je lahko simbol stalnih, a vendar kronično neuspešnih prizadevanj za izboljšanje oz. eksodus iz slovenske tranzicije, ki se kar noče in noče končati. In to predvsem zato, ker demokracije pri nas v resnici nimamo.
Zakaj je tako? Slovenska komunistična elita je v osemdesetih letih sprožila nekakšen preventivni mehanizem, prek katerega smo imeli občutek, da se leta 1990 z uradno uvedbo večstrankarskega sistema pravzaprav ni zgodilo nič tako prelomnega (če že nismo šli na slabše), vendar pa smo dobili končno občutek, da oblastnike izbiramo volivci in ne strici iz ozadja. Občutek, ki močno vara – vsaj ko opazujem stalna prizadevanja, kako doseči odpravo nedemokratičnih ostalin z demokratičnimi sredstvi. To je podobno, kot če bi mastne madeže prali z navadno vodo.
Takšen način jalovega odstranjevanja »podaljšane preteklosti« pa se kaže tudi v ustanavljanju vedno novih in novih strank, kot je denimo nova domoljubna stranka, pri čemer ni povsem jasno, kaj je njen glavni namen. Vsaj glede na dejanja njene najvidnejše članice, ki je poslance SDS nedavno obtožila, da so pomagali izvoliti dva nova ministra Šarčeve vlade, izkazalo pa se je, da so enotno glasovali proti (tisti, ki so bili pač navzoči). Kaj je namen takšne neresnice? Pridobiti nekaj glasov tistih, ki se še niso odločili, koga v pomladnem taboru bi podprli na volitvah v evropski parlament? Problem je morda že v tem, da simpatizerji slovenske pomladi odgovornost za spremembe prelagamo na stranke. Slovenija pa ta čas potrebuje predvsem močno civilno gibanje, ki si mora pravo demokracijo šele izboriti ter prekiniti s simuliranjem demokracije in vrtenjem hrčkovega kolesca v prazno, saj na ta način izgubljamo čas, denar in energijo.
Opomba: Komentar je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
